Medijske manipulacije in “Črna življenja štejejo”

Foto: epa

Te dni smo v ZDA priča že večkrat videnemu scenariju ropanja, neredov, protestov in obtožb rasizma, ki je očitno v multikulturnih družbah neizogiben. Tokrat ga je sprožila smrt temnopoltega Georgea Floyda, ki naj bi umrl zaradi zadušitve med policijskim postopkom.

Floyd je bil aretiran zaradi ponarejenega bankovca. Obdukcija pa je pokazala, da so bila v času smrti v njegovem telesu tudi mamila, fentanil in metamfetamin. Protesti proti policijski brutalnosti in rasizmu so se začeli v Minneapolisu, kjer je prišlo do tega dogodka, zatem pa so se razširili tudi v mnoga druga ameriška mesta in v manjšem obsegu celo v Evropo.

Primer Georgea Floyda
Za protesti stoji predvsem gibanje Black Lives Matter (Črna življenja štejejo) in razne skupine Antife. Proteste podpirajo tudi osrednji mediji s svojim pristranskim poročanjem in s kazanjem na belce, ki bi se morali zaradi nekega vsenavzočega rasizma počutiti krive in se opravičevati vsem drugim samo zato, ker so rojeni kot belci. Iz tega etnomazohizma, ki ga je francoski identitarni mislec Guillaume Faye definiral kot “obliko samorasizma in mazohističnega nagnjenja razvrednotenja in okrivljanja lastne etnije in lastnega ljudstva, ki izhaja iz sramote in samosovraštva”, se je razvil novi trend klečanja, “bend the knee”. Družbena omrežja so tako preplavili posnetki belcev, ki klečijo v znak opravičila za smrt Georgea Floyda in za vse “rasistične zločine” nad temnopoltimi.

Hkrati pa se ti etnomazohisti ne zavedajo vseh zločinov, ki jih temnopolto in manjšinsko prebivalstvo v ZDA in Evropi zagreši nad belci. Tu pride do izraza seveda predvsem pristransko poročanje osrednjih medijev, ki manipulirajo z dejstvi. Vsakokrat, ko pride do incidenta, kjer je beli policist ali na splošno belec, poškodoval ali ubil pripadnika temnopolte ali druge manjšine, se o tem obširno poroča, zraven pa se vedno znova dodajo obtožbe rasizma, ki naj bi bil vedno glavni izvor teh incidentov. Po drugi strani je temnopolta žrtev vedno prikazana v popolnoma nedolžni luči, čeprav gre velikokrat za policiji dobro znane prestopnike in kriminalce. Poleg tega, da je George Floyd želel plačati s ponarejenim bankovcem, je imel tudi kriminalno preteklost. Leta 1997 so ga kazensko preganjali zaradi posesti mamil v Houstonu, leta 2007 pa je bil obtožen ropa s smrtonosnim orožjem, zaradi česar je preživel pet let za zapahi. Kljub temu mediji molčijo o njegovi preteklosti in namigujejo, da je bil policist Derek Chauvin, ki je tudi glavni obtoženi za njegovo smrt, ter trenutno v priporu čaka na sojenje, rasist. Vendar pa je to malo verjetno glede na to, da je poročen z Azijko. Še ena podrobnost torej, ki jo “mainstream” mediji redko omenjajo.

Primer Ahmauda Arberyja
Ta povod za ropanje in divjanje množic, ki naj bi zaradi ogorčenja nad rasizmom požigale in kradle vse, kar jim pride pod roke, pa ni edini primer takšnega poročanja. Pred kratkim je v ZDA odmeval še en podoben primer. 23. februarja je beli upokojeni policist Gregory McMichael ustrelil temnopoltega Ahmauda Arberyja. Mediji so poročali o grozovitem umoru temnopoltega “joggerja”, ki naj bi bil ustreljen med jutranjim tekom, še ena žrtev predsodkov in rasizma. Poročila pa je spremljala fotografija nasmejanega, lepo urejenega Arberyja iz šolskega zbornika. Vendar pa, nasprotno od vtisa, ki ga je dajala njegova fotografija, Arbery le ni bil tako nedolžen. Ko je bil v srednji šoli, je dobil pet let pogojne kazni, ker je prinesel pištolo na košarkarsko tekmo, leta 2018 pa je prekršil pogojno, ko so ga ujeli pri kraji.

Upokojeni policist, ki je delal tudi kot preiskovalec tožilstva, je bil seznanjen z Ahmaudovo preteklostjo. Bil pa je seznanjen tudi s posnetki varnostne kamere, ki so bremenili Arberyja vloma na zaprto gradbišče. Ker je prepoznal osumljenca s posnetkov, je, oborožen s puško, skupaj s sinom sledil Ahmaudu v avtu z namenom, da ga pridržita do prihoda policije. Vsem trem pa je sledil tudi sosed, ki je dogodek posnel. S posnetka se vidi, da je Arbery na McMichaelovo zahtevo, naj se ustavi, le-tega napadel in mu skušal odvzeti puško. Ta se je sprožila in ga ubila. Kratek opis dogodka nam daje vedeti, da ni šlo za “rasista”, ki je hladnokrvno umoril nedolžnega črnca, temveč za izkušenega upokojenega policista, ki je hotel pridržati osumljenca vloma. Vendar pa je resnica zadnja skrb zahodnih osrednjih medijev, ki izkrivljajo dogodke, da bi ti ustrezali agendi o nedolžnih manjšinah in zlobnih belcih, ki ustreza njihovim globalističnim gospodarjem.

Dvoličnost gibanja BLM
Dvoličnost, ki jo opazimo pri osrednjih medijih, pa je globoko ukoreninjena tudi v gibanju Black Lives Matter, ki se predstavlja kot nekakšno gibanje proti sistemu, ki se bori za pravice temnopoltih, čeprav ima podporo večine velikih korporacij, osrednjih medijev in mnogih vplivnih politikov. Kot nam pove že samo ime, si gibanje prizadeva za večje vrednotenje črnskih, ali če uporabimo besednjak politične korektnosti, afroameriških življenj. Vendar pa so voditelji in aktivisti tega gibanja očitno zaskrbljeni le za črnska življenja, ki naj bi jih ogrožali beli policisti, čeprav so takšni primeri redki. Ne skrbi pa jih mnogo večji, verjetno celo glavni vzrok nasilnih smrti med Afroameričani, za katerega so odgovorni – drugi Afroameričani. Po statistikah iz leta 2017 za Minnesoto, zvezno državo, v kateri so se začeli protesti, naj bi črnci predstavljali 79  odstotkov žrtev in 57 odstotkov osumljencev pri uboju z orožjem, ter 46 odstotkov žrtev in 74 odstotkov osumljencev pri incidentih s strelnim orožjem brez smrtnih žrtev. Kljub temu se gibanje BLM raje posveča izključno primerom, ko je storilec belec ali beli policist. Eden glavnih podpornikov in donatorjev BLM je tudi judovski poslovnež in humanitarec George Soros, znan financer levih in kulturno marksističnih skupin, samo gibanje pa je nastalo iz vsesplošnih protestov poleti 2013, ko je bil George Zimmermann, varnostnik, ki je na Floridi februarja 2012 ustrelil temnopoltega Trayvona Martina, oproščen na sodišču.

Svoje ime je utrdilo predvsem z organizacijo demonstracij in protestov leta 2014 v mestu Ferguson v zvezni državi Missouri, ko je beli policist Darren Wilson ustrelil temnopoltega Michaela Browna. V obeh omenjenih primerih streljanja so mediji spodbujali pobesnele temnopolte množice ter z nenehnim poročanjem o rasizmu želeli ustvarjati občutek krivde pri belcih. V primeru Trayvona Martina so celo lagali, da je bil strelec bel, čeprav je Zimmermann pravzaprav  Latinskoameričan. Ko je prišla njihova “zmota” na dan, pa so ga označili za “belca latinskoameriškega izvora”. Na noč streljanja je Zimmermann opazil, da se Martin potika po naselju, ter je obvestil policijo, saj se mu je zdel sumljiv in pod vplivom mamil, prav tako pa je v tem času prišlo do vlomov na tem območju. Kasneje ga je Martin fizično napadel, Zimmermann pa ga je ustrelil v samoobrambi. V drugem primeru, ki je dvignil več prahu zaradi neredov v Fergusonu, pa je policist prav tako ustrelil Michaela Browna v samoobrambi in bil kasneje na sodišču oproščen. Browna so pred tem zasačili pri kraji v bližnji trgovini, ko pa ga je policist, ki se je odzval na poziv, želel ustaviti, mu je ta hotel nasilno odvzeti orožje.

Obstaja pa še en podoben primer, ko je policist ustrelil in ubil neoboroženo osebo leta 2017, vendar pa v tem primeru ni bilo pretirane medijske histerije ali protestov. Zakaj ne? Zato, ker je bila žrtev bela, policist pa temnopolt. Gre za primer Justine Damond, ki je bila ustreljena prav tako v Minneapolisu, potem ko je klicala policijo, da bi prijavila mogoč napad v soseščini. Ko sta policista prišla na kraj, sta Justine zamenjala za mogočega storilca, temnopolti policist Mohamed Noor pa jo je ustrelil v prsi in ubil. Tako kot v primeru Georgea Floyda je šlo za napačno ravnanje policista in za nesrečo, le da v primeru Damondove ni nihče trdil drugače, medtem ko se smrt Floyda uporablja danes za podžiganje rasizma proti belcem.

Andrej Sekulović