“Celotna protimadžarska histerija temelji na lažnih novicah, in sicer da je demokracija lahko le liberalna, zato je liberalizem enak pravni državi. Po tem pogledu vsak, ki si upa kritizirati sodobno liberalno prakso, politično korektnost ali fundamentalizem človekovih pravic, dejansko napada pravno državo,” je v intervjuju za Demokracijo dejal Miklós Szánthó, direktor Centra za temeljne pravice na Madžarskem.
Miklós Szánthó (36) je direktor Centra za temeljne pravice na Madžarskem. Je član upravnega odbora Central European Press and Media Foundation od leta 2018 in predsednik upravnega odbora od leta 2019. Miklós je avtor številnih madžarskih in tujih jezikovnih pravnih in političnih publikacij, soavtor in sourednik različnih knjig. Redno nastopa v televizijskih in radijskih programih. Miklós Szánthó je poročen ter oče hčere in sina. Med drugim smo govorili o politični korektnosti, kulturnem marksizmu, medijih in migracijah.
Kakšni so namen in cilji vašega inštituta?
Center za temeljne pravice je edini madžarski konservativni think tank, ki je namenjen zadevam javnega in ustavnega prava. Na žalost tako kot v primeru zahodnega javnega diskurza v celoti tudi v mainstream pravni misli prevladuje progresivna interpretacija, ki poskuša vsako pravno zadevo prikazati kot vprašanje človekovih pravic. Sprva se to morda sliši v redu, toda če se zavedate, da je v osnovi te razlage ambicija, da bi skoraj vsako človekovo željo spremenila v izvršljivo človekovo pravico, ki bi zavezala večino družbe in državo samo, bi moralo to zveneti grozljivo. Pomislite o spolni norosti: vse več zahodnih držav je obrnilo hrbet običajnosti in v osebnih dokumentih prepoznalo »tretji« ali »nevtralni« spol ali pa v javnem šolstvu izvaja programe, ki to spodbujajo. V svojem delu v javnosti, v svojih raziskavah in analizah je Center odločen, da se bo upiral politični korektnosti in fundamentalizmu človekovih pravic, zagovarjamo zdrav razum ter narodne in krščanske vrednote.
Ali sodelujete tudi s somišljeniki v tujini? Je med njimi tudi kdo iz Slovenije? Nam lahko zaupate nekaj načrtov za prihodnost?
Čeprav imamo že nekaj časa dvostranske odnose z organizacijami v tujini, smo šele v zadnjem letu dali poseben poudarek mednarodnemu (ne nadnacionalnemu) sodelovanju. Takšen pristop ima tudi (Sorosova, op. p) Odprta družba, ki že desetletja na takšen način gradi svojo mrežo. Lani smo s poljskim pravnim inštitutom Ordo Iuris podpisali sporazum o partnerstvu in to sodelovanje bi radi razširili na regionalno raven. Ta čas potekajo pogovori z več konservativnimi organizacijami v več evropskih državah in odprti smo za vse, ki delijo naše vrednote. V resnici je ta intervju namenjen povezovanju s slovensko desnico in iskanju priložnosti za sodelovanje. V Srednji Evropi imamo skupno preteklost, delimo pa tudi prihodnost.
Pred kratkim je madžarska opozicija konservativnim medijskim novinarjem zagrozila, da jim bodo prepovedali delovanje, ko bodo prevzeli oblast. Je kdo iz Bruslja ali mednarodnih novinarskih združenj te grožnje obsodil, in če ne, zakaj ne?
Morda ni prav presenetljivo, odgovor je »ne«, čeprav smo institucije EU obvestili v odprtem pismu. Če bi med madžarsko tiskovno konferenco zahtevali od liberalnega novinarja samo to, naj na kratko postavlja vprašanja, bi v Bruslju izbruhnila »mati vseh škandalov«, zdaj ko pa je opozicijska skrajna leva koalicija zagrozila, da bo novinarjem, ki jim niso všeč, prepovedala opravljanje poklica, in celo predlagala »ruandsko povračilo« nad njimi, vlada gluha tišina. Po drugi strani pa to samo izpostavlja dejstvo, da zanje zaščita »pravne države« in »demokracije« pomeni le zaščito njihove liberalne veroizpovedi in njihove mreže.
Levi liberalci madžarsko vlado obtožujejo, da izvaja pritisk na opozicijske medije. Ali so te obtožbe upravičene?
Kar imenuje levica »zatiranje«, je samo konec monopola, ki so ga uživali tako dolgo. Kot v vseh državah, ki so trpele pod komunizmom, so tudi funkcionarji nekdanje madžarske enopartijske države in njihovi zavezniki med inteligenci po prehodu v demokracijo svoj nekdanji politični kapital preoblikovali v gospodarski in kulturni kapital. Vse prednosti tega so uživali tudi na medijskem trgu, kjer je levičarski tisk do sredine leta 2000 ostal v kvazihegemonskem položaju. V zadnjih letih se je vse zgodilo (naj to poudarimo) tržno usmerjena preobrazba, ki je koristila desnici, zato levica ne more več oblikovati javnega diskurza v takšni meri, kot bi ga lahko prej. Seveda smo še daleč od ravnovesja, vendar so nekateri mnenjski voditelji že globoko razočarani nad trenutnimi razmerami, ko njihov glas v medijih ne uspeva več zatreti vseh drugih stališč.
Madžarska je bila v zadnjih letih pogosto tarča napadov levo liberalnega okolja, velikih medijev in celo voditeljev EU, češ da država krši človekove pravice. Kako komentirate te navedbe?
Madžarska ima pravno državo, človekove pravice niso kršene. Postkomunistične interesne skupine in liberalne mreže se spopadajo z resnimi izzivi, ko se borijo za hegemonijo, to je res. Celotna protimadžarska histerija temelji na lažnih novicah, in sicer da je demokracija lahko le liberalna, zato je liberalizem enak pravni državi. Po tem pogledu vsak, ki si upa kritizirati sodobno liberalno prakso, politično korektnost ali fundamentalizem človekovih pravic, dejansko napada pravno državo. Vendar to razkriva dvojnost političnega narativa, ki trdi, da je »strpen«; povsem jasno je, da do drugih (konservativnih ali krščanskih) interpretacij demokracije sploh ni strpen. Manj dogmatičen in bolj zdrav pristop bi priznal, da demokracija tako kot tržno gospodarstvo ni nujno enotna. Obstajajo lahko liberalna demokracija, socialna demokracija ali krščanska demokracija. Zdajšnja madžarska vlada na slednjem temelji politiko, svoj ustavni pristop in organizacijo družbe. Liberalci tega ne marajo, ker si prizadevajo ustvariti resnično totalitarni okvir, ki izključuje vse poglede razen njihovih iz javnega prava in politike. Zato z uporabo resnično dovršenih komunikacijskih orodij nasprotnike označujejo za »sovražnike demokracije«. Toda ob elitističnih bruseljskih evrokratih in zahodnih tehnokratih se danes zdi, da so sovražniki liberalizma prijatelji demokracije.
Levoliberalna stran že leta napada Madžarsko, češ da s preprečevanjem množičnih migracij krši človekove pravice migrantov. Kakšno je vaše mnenje o tej zadevi?
To vprašanje je povsem podobno razpravi o pravni državi. Liberalni pristop k zakonu pravico do azila interpretira do te mere, da je postala neprepoznavna. V bistvu trdijo, da je pravica do azila pravica do svetovne mreže socialne varnosti. Vsak lahko migrira, kamor želi, in družbe ciljnih držav so dolžne to dopuščati, četudi morajo za izpolnitev te zahteve po strpnosti žrtvovati lastne kulture. Glede na bolj trezno pravno razlago ima migrant pravico do azila le v prvi varni državi, v katero je prišel, ne pa kjerkoli po svetu. Poleg tega nismo obvezani, da skupaj z migranti uvozimo še njihove probleme, temveč da izvozimo pomoč tja, kjer jo potrebujejo. Neodgovorne politike vodijo v vzporedne družbe v Evropi zaradi zelo resničnih kulturnih razlik države tretjega sveta, ki trpijo zaradi konfliktov, pa izgubijo prav tiste ljudi, ki bi lahko obnovili svoje domovine. Krščanska vrednota solidarnosti zahteva, da pomagamo lokalno, kjer je potrebna pomoč. »Tukaj« dajem prednost svojim interesom, »tam« pomagam tistim, ki pomoč potrebujejo.
Bi se strinjali, da je kulturni marksizem skupaj z množičnimi migracijami glavna grožnja evropski civilizaciji , eno glavnih in zelo učinkovitih orodij tistih, ki želijo uničiti našo civilizacijo, pa politična korektnost?
Migracije, multikulturalizem, oživljeni kulturni marksizem, nenehne kampanje senzibiliziranja, različica »spolne revolucije« 21. stoletja so vse vidiki enega samega pojava. Socialistične in liberalistične vizije imajo veliko skupnega: zanikajo tako ustvarjeno naravo človeka kot tudi Stvarnikov red in hierarhijo. Namesto tega razglašajo primat razuma, relativno naravo »dobrega« in »zla« ter posledično popolno enakost človeških in kulturnih vzorcev vedenja. Če smo vsi in vse enaki, potem nikogar ne smemo kakor koli žaliti in politična korektnost postane obvezna. Če je vse relativno, potem ni »dobrega« ali »zla«; nobenih ovir (fizičnih ali drugačnih) ni mogoče postaviti; »očitno« za Boga ne moremo reči, da je vrelec resnice in pravičnosti; ne moremo biti ponosni na svojo judovsko-krščansko dediščino in ustvarjena narava Moškega in Ženske je vprašljiva. To ni »samo« grožnja evropski civilizaciji, ampak našemu obstoju kot človeku, saj se z relativizacijo vrednot racionalizirajo in propagirajo splavi, evtanazija in zloraba mamil.
Se strinjate, da je politična korektnost v ZDA že prešla na raven norosti? Mislite, da se ta norost lahko preseli tudi v Evropo in kako bi to lahko preprečili?
Politična korektnost je v ZDA resnično dosegla raven norosti, saj je postala del vsakdanjega življenja in prakse. To je najbolj jasno razvidno iz reakcij na vandalizem, ki ga je zagrešila skupina Black Lives Matter. Dejstvo, da lahko »protirasizem«, boj za »socialno pravičnost« in »vključevanje« upraviči razširjen vandalizem, uničenje, požiganje podjetij, fizično teroriziranje nedolžnih navzočih, rušenje spomenikov kaže, da to ni več teoretični spor, ampak boj na življenje in smrt. Pred nekaj desetletji je Martin Luther King mlajši pridigal o »barvni slepoti«, bojeval se je za družbo, v kateri ljudi ne bi sodili po barvi kože, zdaj pa vidimo, da je spet ena rasa ključni dejavnik. In kar odkrito pravijo: »Bela tišina je nasilje,« kar pomeni, da so belci, ki želijo le živeti v miru, zdaj imenovani »rasisti« samo zato, ker nočejo razbijati lobanj ali trgovinskih izložb v imenu boja za »črne pravice«. Lansko poletje smo videli posnetke iz Londona, Bruslja in Pariza, ki so zelo spominjali na dogajanje v New Yorku, Seattlu ali Minneapolisu le malo prej. »Rasna revolucija« 21. stoletja je postala zelo izvozna. In sploh nismo omenili hudobne propagande, ki kvari naše otroke: norost spolne identifikacije, ki se po Evropi po zaslugi Hollywooda in glasbene industrije širi kot požar. Vsemu temu se lahko uprejo samo ljudje, ki imajo hrbtenico, »moško« politično držo, če hočete. »Bog, domovina, družina« morajo biti besede, izvezene na naših bojnih zastavah. Zdi se mi, da mi, srednjeevropski konservativci, delamo prav na tem, to pa mednarodnim plačancem liberalizma ni všeč.
Bogdan Sajovic