Pri dosedanjem trendu priseljevanja muslimanov z Bližnjega vzhoda in iz Afrike v Evropo naj bi jih bilo v naslednjem poldrugem desetletju več kot 10 odstotkov in čez nadaljnjih petnajst let, to je okrog leta 2050, že kar ena tretjina.
Reporter je 2. oktobra 2017 prinesel skrb zbujajoč komentar o barcelonski deklaraciji, ki je bila sprejeta ob koncu novembra 1995. Njen uradni namen naj bi bila vzpostavitev stabilnosti na območju Sredozemlja prek prostotrgovinske cone in gospodarskega sodelovanja sredozemskih držav. Tako se je začel proces evro-mediteranskega partnerstva (Euromed).
Del deklaracije, ki se nanaša na prost pretok ljudi in na spodbujanje multikulturnosti in se uresničuje zelo enosmerno, to je iz islamskih držav v Evropo, pa naj bi njeni tvorci dolgo časa skrivali pred javnostjo. Analitiki ga razglašajo za začetek “organizirane invazije nezakonitih migrantov iz Afrike in Levanta v Evropo”.
Mednarodni dogovori in deklaracije
Že pred sprejetjem barcelonske deklaracije je bila na pobudo Parlamentarnega združenja evro-arabskega sodelovanja sprejeta vrsta dokumentov, npr. strasbourška deklaracija (1975), izjava iz Damaska (1978) in še nekatere, ki so spodbujale priseljevanje Arabcev v Evropo, ohranjanje njihove verske in kulturne identitete prek islamskih kulturnih in izobraževalnih centrov v Evropi ipd. Vse v smeri, da bi se priseljencem ne bi bilo treba integrirati v sekularizirano evropsko družbo. To je, da bi na evropskih tleh živeli naprej ne samo svojo vero, ampak tudi šeriatsko pravo, vsaj njegov družinski del. To se, kot bomo videli v nadaljevanju, tudi že dogaja. Pakistanska pisateljica Sabatina James je npr. v svoji knjigi Obsojena brez zločina: moj boj za vero in svobodo (Založba Družina, Ljubljana 2016) navedla podatek, da samo v Nemčiji pobijejo na mesec nekaj muslimanskih deklic zaradi družinske časti, kar nekaj tisoč pa jih išče družbeno pomoč, da bi se izognile prisilni poroki. In tako imamo poleg uradnega evropskega pravnega sistema vzporedno ilegalno šeriatsko pravo, ki očitno zelo učinkovito deluje, najmanj na družinskem področju, vključno z omenjenimi krutimi sankcijami.
Iz navedenega komentarja zvemo tudi, da je junija 1986 sledil tajni sestanek obveščevalnih služb petih muslimanskih držav (Irak, Egipt, Savdska Arabija, Libija, Alžirija), ki naj bi sprejele sklep, da je treba priseljevanje v Evropo čim bolj pospešiti in jo islamizirati. In na koncu je Parlamentarna skupščina Sveta Evrope 1991 sprejela priporočilo Prispevek islamske civilizacije v evropski kulturi, ki naj bi po mnenju komentatorja v Reporterju poniževalo civilizacijo in vrednote, na katerih je Evropa zrasla. Na konferenci zunanjih ministrov v Bruslju oktobra 2001, to je komaj mesec dni po napadu na dvojčke v ZDA, pa naj bi udeleženci konference celo sprejeli izjavo, da zavračajo neutemeljeno povezavo med terorjem in muslimanskim svetom ter da je barcelonski proces zgled spodbujanja dialoga med civilizacijami. Svetovalna skupina evropske komisije je nato oktobra 2003 izdala poročilo o študiji, ki naj bi dokazovala, da bodo arabski muslimani skupaj z muslimani Bolgarije, Balkana in Turčije ter s turškim prebivalstvom v Avstriji in Nemčiji lahko veliko pripomogli k »raznolikosti evropskega islama«. Komentator končuje prispevek, da je Evropa z vsem tem na široko odprla vrata islamu in se mu podredila. Politični analitiki pa ocenjujejo, da so z navedenimi deklaracijami evropski politiki klecnili pred arabskim svetom predvsem zaradi kapitala in nafte. K temu bi še dodal, da tudi zaradi dekadence in demografskega izumiranja evropskih narodov, potrebe po novi delovni sili, ki bi polnila evropske proračune, ter interesa Evrope za sredozemske in bližnjevzhodne trge.
Evropa kot celina negroidne rase
Avtor teksta v Reporterju hkrati na podlagi podatkov ameriškega centra za raziskave globalnega krščanstva ugotavlja, da sta bila v času strasbourške deklaracije (1975) v Evropi 2 odstotka muslimanov, danes pa jih je že okrog 50 milijonov ali 6 odstotkov. Pri dosedanjem trendu priseljevanja pa naj bi jih bilo v naslednjem poldrugem desetletju več kot 10 odstotkov in čez nadaljnjih petnajst let, to je okrog leta 2050, že ena tretjina.
Avtor članka še meni, da si je danes težko zamisliti, kako bo takrat videti Evropa. “Ali bo to še vedno sekularizirana družba, kjer je cerkev ločena od države, ali pa bosta dve vzporedni civilizaciji, vsaka s svojim vrednotnim in pravnim sistemom.” Sodeč po tem, kako se sedaj stvari odvijajo, lahko pričakujemo najmanj to, “da bodo velika mestna središča ne samo večkulturna, večetnična in versko zelo pisana, ampak da se bodo iz že nastalih getov okrog njih formirale ozemeljske enklave, pretežno muslimanske, s šeriatskim pravnim redom in z institucijami, ki bodo bedele nad njim, ga izvajale in sankcionirale“.
Bernard Brščič pri tem opozarja (Demokracija, 8. 11. 2018) tudi na “vizijo velike nadomestitve”, ki jo je že leta 1925 začrtal avstrijski Jud Richard Coudenhove-Kalergi, ko je rekel, “da bo človek prihodnosti rasno mešan. Evrazijsko-negroidna rasa prihodnosti, po videzu podobna starim Egipčanom, bo nadomestila raznolikost narodov z različnostjo posameznikov“. Omenja tudi Stephena Smitha, ki v svoji knjigi The Rush tu Europe (Naskok na Evropo) ocenjuje, da bo v naslednjih 30 letih število pripadnikov negroidne rase v Evropi naraslo s sedanjih 9 na 200 milijonov. Kar vse se sklada tudi z ideologijo globalizma, ki nam ob zagovarjanju globalnega pretoka blaga, storitev, kapitala in ljudi dopoveduje, da so “nacionalne institucije, kultura, meje” in posledično tudi narodi zastarele kategorije, česar pa vse močnejša identitetna in suverenitetna gibanja v Evropi ne potrjujejo. Brščič prišteva med izvajalce te vizije tudi mnoge evropske politike, npr. francoskega predsednika Emmanuela Macrona, ki “vidi usodo Evrope vezano na Afriko”. Evropa bi naj bila namreč stara in potrebuje pomladitev.
Marakeška deklaracija (2018)
Maja 2018 pa so v maroškem mestu Marakešu voditelji držav članic EU in več afriških držav sprejeli politično deklaracijo, ki je zbudila velike polemike v slovenski in širši evropski javnosti ter je nekatere evropske države, zlasti iz Višegrajske skupine, niso podpisale. V njej je zapisano, da deklaracija ni pravno zavezujoča in da imajo države suvereno pravico, da v okviru mednarodnega prava določajo svojo nacionalno politiko priseljevanja. Vendar je polemike zbudila klavzula, po kateri “se morajo v celoti spoštovati človekove pravice in dostojanstvo beguncev in migrantov ne glede na njihov migrantski status” (Demokracija, 23. 8. 2018). To bi lahko razlagali tako, da evropske države ne morejo zavrniti vstopa v državo nobenim migrantom, niti ilegalnim, jih ne smejo zaradi tega kaznovati, jim npr. odvzeti osebno svobodo, ker s tem posegajo v njihove pravice, pa čeprav predvideva zakon za ilegalne prehode meje zelo konkretne sankcije, kot imamo tudi za take primere zelo jasna schengenska pravila.
Na ta način jih naravnost spodbujamo, da naskakujejo mejo v nedogled, dokler jim to ne uspe. Boštjan Perne je v Reporterju (19. 11. 2018) poočital deklaraciji tudi, “da ne rešuje dejanskih težav, ki jih imajo evropske države z migracijami, ne poskuša odpravljati ali vsaj identificirati vzrokov migracij in vpeljuje nove standarde, ki dajejo veliko boljšo pozicijo migrantom kot pa ciljnim državam“. Priznava, da živimo v času migracij, in pri tem omenja npr. na tisoče Slovencev v EU in Avstraliji, pol milijona Poljakov v Veliki Britaniji pa gradbene delavce iz nekdanje skupne države v Sloveniji in drugih evropskih državah, ki “krvavo zaslužijo vsak evro”. Vendar so ti “migranti v ciljni državi sprejeti, opravljajo svoje delo in pripomorejo k napredku družbe, se vključujejo v družbo in ne vsiljujejo svoje kulture” … Perme meni, “da je treba ilegalne migracije ustaviti, ne pa jim pomagati do legalizacije“. Nihče nima pravice “državi vsiljevati, kdo in koliko migrantov lahko pride vanjo. Če se na tej točki prelomimo, smo poraženi“.
Milan Gregorič