fbpx

Odbor za predsedniško inavguracijo zavrnil potrditev Bidna za ameriškega predsednika!

Senator Roy Blunt (foto: EPA)

Ameriški osrednji mediji so morda res nekdanjega podpredsednika Joa Bidna že razglasili za zmagovalca predsedniških volitev, a Odbor za predsedniško inavguracijo se na to ne ozira. Navsezadnje, mnenje medijev ni vredno počenega groša, je zgolj projekcija njihovih želja, glavni cilj pa oblikovati dojemanje realnosti med ljudmi.

Skupni kongresni odbor za inavguracijo pred dnevi ni izglasoval resolucije, ki bi potrdila, da se odbor pripravlja na predsedniško inavguracijo nekdanje ameriškega podpredsednika Joa Bidna.

Novico je javnosti v torek, 8. decembra 2020, sporočil vodja demokratov Steny Hoyer. Z glasovanje proti resoluciji so republikanci po poročanju Axios odboru preprečili, da bi javno prepoznal Bidna kot izvoljenega predsednika.

Demokrati jezni
Hoyer je pri tem republikance obtožil “nadaljnjega zavlačevanja s povolilnimi izpadi predsednika Trumpa, ki ogrožajo našo demokracijo in spodkopavajo zaupanje v naš volilni sistem.” Taka trditev je v luči razsežnosti volilne prevare, ki je Bidnu sploh omogočila, da se okliče za zmagovalca volitev, naravnost absurdna. Demokrati namreč že od prvega dne po predsedniških volitvah, 3. novembra 2020, na vse kriplje skušajo prepričati javnost, da ni bilo volilne prevare.

Kot je povedal predstavnik republikancev Roy Blunt, ni naloga odbora “prehitevati volilni proces in odločati, koga se bo inavguriralo.” Navsezadnje, odločajo elektorski glasovi, te pa prešteva predsednik senata, t.j. ameriški podpredsednik Mike Pence. In zgodovina nas uči, da lahko predsednik senata elektorske glasove prešteva kakor mu zapaše, tega pa ne more nihče preprečiti, niti “popraviti”.

Precedens kupa nepravilnosti
Ameriški predsednik Thomas Jefferson, si je leta 1800 kot predsednik senata sam naštel dovolj glasov, da se je lahko razglasil za ameriškega predsednika. Navkljub škandalu, ki je sledil, je obveljala Jeffersonova. Dogodek sta v članku “Thomas Jefferson Counts Himself int the Presidency” objavljenem v Virginia Law Review leta 2004 opisala Bruce Ackerman in David Fontana. Celoten članek lahko najdete TUKAJ.

Leta 1800 so tako pri preštevanju elektorskih glasov upoštevali necertificirane elektorske glasove iz Georgije. Leta 1809 so navkljub trditvam, da so glasovi Massachusettsovih elektorjev bili “nelegalni in neustavni”, bili ti isti glasovi prešteti. Leta 1817 so upoštevali glasove elektorjev iz Indiane čeprav so bili ti elektorji izbrani še preden se je Indiana priključila ZDA. Leta 1821 so iz Missourija poslali elektorje navkljub dejstvu, da Missouri še ni bil zvezna država ZDA in vseeno so njihove glasove prešteli. Leta 1837 so bili elektorji iz Connecticuta, New Hampshira in Severne Karoline zvezni uradniki in s tem v hudi kršitvi ustavne prepovedi, a so vseeno njihove glasove prešteli.

Leta 1857 je predsednik senata upošteval glasove elektorjev iz Wisconsina, ki niso glasovali na določen dan. Celoten spodnji dom in senat sta protestirala enoglasno proti. Glasovi so bili vseeno prešteti. Nihče namreč ni nad predsednikom senata, ko ta prešteva glasove. Leta 1873 elektorji iz Mississippija niso certificirali volilnice, eden od elektorjev pa ni imel s strani zakona zahtevanega guvernerjevega podpisa in vseeno so njihove elektorske glasove prešteli. Leta 1973 pa izvršne oblasti v Teksasu niso uspele certificirati, ali so bili njihovi elektorji primerno imenovani. Štirje od imenovanih elektorjev je bilo odsotnih, zaradi česar so preostali elektorji določili manjkajoče število novih elektorjev brez glasu večine in na koncu so bili glasovi iz Teksasa vseeno prešteti.

Na tej točki je vredno poudariti, da je težko vedeti, kaj lahko pričakujemo v prihodnjih dneh, kajti kakor kaže zgodovina, je mogoče pravzaprav skorajda vse.

Ivan Šokić