Oznaka “begunci” je propaganda za dnevnopolitične potrebe. Migranti potujejo na počitnice v države, iz katerih so “pobegnili” zaradi nevarnosti. Organizirane množične migracije so invazija. Spreminjanje Evrope po šegah migrantov spreminja celino v multikulturno greznico.
Globalistični migrantoljubci, civilne organizacije in z njimi zlizani veliki mediji nas že leta vsak dan bombardirajo s srce parajočimi zgodbicami o ubogih beguncih, ki jih moramo širokosrčno sprejemati v Evropo.
Nedvomno obstajajo tudi dejanski begunci, ki bežijo pred nacionalnim, verskim ali političnim nasiljem v svoji domovini, vendar v milijonski množici migrantov tretjega sveta, ki zaliva evropske države, ti predstavljajo veliko manjšino.
Pravi begunci so hvaležni
Evropa bi te lahko mirno sprejela brez posebnih obremenitev socialnega sistema, predvsem pa dejanski begunci ne zahtevajo sonca in meseca, ne zganjajo kriminala, ne razbijajo mest in predvsem ne zahtevajo od domačinov, naj se prilagodijo njihovim šegam in kapricam. Nasprotno, pravi begunci so hvaležni za zatočišče in se skušajo čim prej prilagoditi in si urediti življenje v državi, ki jih je sprejela, ter je ne poskušajo spremeniti v državo, iz katere so morali pobegniti. Sicer pa tezo o beguncih na laž postavljajo tudi slike migrantskih skupin, ki prihajajo na našo celino − žensk in otrok (govorimo o pravih otrocih, ne o žilavih in nabildanih sedemnajstletnikih) je med njimi samo za vzorec. Lahko bi rekli propagandni pripomoček, ki ga množica zdravih, močnih moških v najlepših letih prikladno porine pred kamere sluzavih velikih medijev, ki propagirajo množične migracije.
Globalistična propaganda
Vsakodnevno medijsko nabijanje o ubogih beguncih je torej migrantoljubska propaganda, za katero ni niti potrebnega veliko truda, da se ovrže. Takšen primer je novica, da bo poslej etiopska letalska družba zaradi povečanega zanimanja odprla dnevno (!) letalsko povezavo med Adis Abebo in norveško prestolnico Oslo. Vodstvo afriške letalske družbe pravi, da bodo v Adis Abebo lahko leteli tudi tisti, ki želijo potovati v bližnjo Somalijo ali Eritrejo, in da ima etiopska prestolnica oziroma njeno letališče dobre letalske povezave z drugimi afriškimi letališči. Po potrebi bodo tudi povečali število letov, če bo tako pokazal čas. Ne smemo seveda pozabiti, da ima tudi skandinavska letalska družba SAS redne letalske linije v Afriko, tudi v etiopsko prestolnico. Mimogrede, Etiopijci, Somalci in Eritrejci so največje etnične skupine afriških migrantov tako na Norveškem kot v drugih skandinavskih državah.
“Ubogi” migranti potujejo z letali
Novica o novih letalskih linijah seveda poraja več vprašanj, med katerimi pa sta dve ključni. Kot prvo se pojavlja vprašanje, zakaj bi migranti, ki so kot domnevni begunci pobegnili z držav na afriškem rogu, zdaj začutili potrebo po turističnih potovanjih prav tja, od koder so pobegnili v strahu za golo življenje? Režimi in razmere, pred katerimi so domnevno pobegnili na drugo celino, se namreč v zadnjih letih niso prav nič spremenili. Zakaj torej silijo nazaj tja, kjer so menda v nevarnosti? Drugo vprašanje je, kako si lahko to privoščijo. Prav vse statistike kažejo, da se redno ali začasno zaposli le tri do pet odstotkov migrantov, ki pridejo v evropske države. Vsi drugi pristanejo na sociali in se tudi redno pritožujejo, da “ne morejo živeti”, ter zahtevajo vedno več. Zagotovo je življenje v evropskih državah drago, na to nas že vse leto opozarjajo že protesti Francozov, ki jim nove obdavčitve Macronove vlade ne dajo dihati. Pritožuje se vse več Nemcev, češ da so najemnine tako visoke, da jih komaj zmorejo. In tu govorimo o redno zaposlenih, tako rekoč solidnem srednjemu razredu. Zdaj pa vidimo, da imajo “ubogi begunci” očitno višek denarja, da si lahko privoščijo medcelinske polete, in to v takšnem številu, da je treba uvesti nove redne linije, da bi zadovoljile povpraševanje.
Ta skandinavski primer ni nič novega. O podobnem trendu so poročali v Nemčiji že pred dvema letoma. Tudi Nemci, vsaj kritični del nemške javnosti, so opazili in opozorili, da vse več “beguncev”, ki so se pred domnevnim preganjanjem v domovini zatekli v Nemčijo, zdaj redno potuje nazaj v “nevarnost” na obisk in počitnice in potem objavlja svoja doživetja na socialnih omrežjih. Le da v nemškem primeru ne gre za “begunce” iz afriških držav, ampak za tiste iz Srednjega vzhoda − Sirije, Iraka in tudi Afganistana.
Orbán si upa reči bobu bob
Bombardiranje evropske javnosti s srce parajočimi štorijami o ubogih beguncih je torej samo propaganda za dnevnopolitične potrebe migrantoljubskih elit, ki želijo z množičnimi migracijami iz tretjega sveta spremeniti našo celino v multikulturno greznico. Seveda nam sistem politične korektnosti, ki so ga Evropejcem vsilile levoliberalne elite, nalaga, da ignoriramo dejstva in se izognemo stigmi rasizma, ksenofobije, islamofobije, sovražnega govora in “širjenja lažnih novic”. Ampak dejstva so dejstva, čeprav je malo takšnih, ki bi si drznili na dejstva odkrito opozoriti. Madžarski predsednik vlade Viktor Orbán spada med tiste maloštevilne, ki si upajo reči bobu bob. Prejšnji teden je tako dejal, da “čeprav je to v Evropi prepovedano izreči, so organizirane migracije invazija“.
V tem ima popolnoma prav in prav zaradi tega, in ker skuša Madžarsko in tudi drugo Evropo zavarovati pred invazijo, ga migrantoljubske elite vsakodnevno napadajo. A ti napadi ne spremenijo preproste resnice, da so organizirane množične migracije v resnici invazija, še posebno v primeru, če se migranti ne nameravajo prilagoditi skupnosti, v katero so se priselili, ampak skušajo prostor, kamor so prišli, spremeniti po svoje. In to se seveda dogaja po mnogih evropskih državah. Uvaja se tuja islamistična religija, uvajajo se tuje šege, rastejo džamije in deli mesta okoli njih se spreminjajo v migrantske cone, v katerih vse bolj vladajo pravila, ki so jih migranti prinesli s seboj. Še več, migranti vse bolj nasilno zahtevajo, da se šege domačinov in celo zakonodaja prilagaja njim in njihovim uvoženim šegam in verovanju. Sluzava politika in mediji se jim uklanjajo, s politično korektnostjo preparirana javnost pa se jim ne upa odločno postaviti po robu.
Tako pridemo do paradoksa, po katerem migranti, ki so se preselili zato, ker so domnevno v domačem okolju nesrečni in ogroženi in ne morejo živeti, skušajo zdaj države, v katere so se priselili, spremeniti v okolje, iz katerega so »pobegnili«. To pomeni, da ni šlo (vsaj v veliki večini primerov ne) za »pobeg« iz nevarnosti, ampak za načrtno migracijo oziroma za invazijo. Invazijo, ki jo moramo na vsak način ustaviti, če želimo ohraniti Evropo, kot jo poznamo.
Bogdan Sajovic