Oriana Fallaci pogumno slekla čador pred ajatolo Homeinijem: Njeni knjigi Bes in ponos ter Moč razuma sta še vedno aktualni

Datum:

Oriana Fallaci, italijanska novinarka, publicistka in pisateljica, je svetovno znana po svojih intervjujih s številnimi državnimi voditelji, avtorica dvanajstih knjig z milijonskimi nakladami, med drugim znamenite knjige Bes in ponos. To je njena zgodba.

Oriana Fallaci (29. junij 1929–15. september 2006) se je rodila kot prva izmed štirih sester 29. junija 1929 v Firencah in je otroštvo preživela v fašistični Italiji. Njen oče Edoardo Fallaci je bil politični aktivist, ki se je boril proti fašistični diktaturi. Oriana se je med drugo svetovno vojno, čeprav je bila pravzaprav še otrok, pridružila italijanskemu antifašističnemu gibanju Giustizia e Libertà, delu Resistenza, nato pa po koncu vojne pri komaj 15 letih od italijanske vojske prejela certifikat za udeležbo v partizanih. Svojo dolgoletno novinarsko kariero je Fallacijeva začela zelo zgodaj, kot najstnica, ko je pri šestnajstih letih postala posebna poročevalka za italijanski časopis Il mattino dell’Italia centrale.

Po končani srednji šoli se je najprej vpisala na medicinsko fakulteto na Univerzo v Firencah, potem pa je se je prepisala na fakulteto za umetnost in filozofijo, vendar študija ni končala, saj se je vse bolj posvečala novinarstvu. Bila je najprej novinarka pri lokalnem časopisu, kjer je pokrivala kroniko. Leta 1951 je objavila svoj prvi članek v italijanski politični reviji L’Europeo, pri kateri je bila potem veliko let posebna poročevalka. Julija 1956 je Fallacijeva prvič obiskala New York, kjer je kmalu izšla njena prva knjiga Sedem grehov Hollywooda. Dolga leta je bila tudi dopisnica Epoce in številnih drugih časopisov, v vsej svoji novinarski karieri pa je sodelovala z res veliko množico časopisov, med katerimi so bili The New York Times, The Washington Post, Los Angeles Times, Corriere della Sera, Le Nouvel Observateur,  Stern,  Life, Look, The New Republica in drugi. Z leti je postala svetovno znana po svojih intervjujih z državniki pa tudi po svojem ostrem in neprizanesljivem slogu pisanja.

Človek
Kot vojna poročevalka je Fallacijeva delala na številnih najbolj konfliktnih točkah sveta: na Kubi, v Južni Ameriki, v Kuvajtu, leta 1956 na Madžarskem, v Vietnamu in Mehiki, na območju indijsko-pakistanske vojne in državljanske vojne v Livanu. Leta 1968 so jo vojaki med študentskim protestom v Mehiki trikrat ustrelili ter jo za lase zvlekli h kupu trupel in jo tam pustili umirati. Toda Fallacijeva se je v mrtvašnici zbudila iz nezavesti in preživela, Mehičani pa so se ji za vedno zamerili, kakor je povedala kasneje. Devet let je poročala o vojni v Vietnamu in naredila celo intervju z obrambnim ministrom Severnega Vietnama, generalom Võ Nguyên Giápom. V začetku sedemdesetih let je imela razmerje z Alexandrosom Panagoulisom, enim od svojih intervjuvancev, ki je bil leta 1967 del grškega odpora proti diktaturi, nato pa je bil ujet, mučen in zaprt. Panagoulis je umrl leta 1976 v čudnih okoliščinah v prometni nesreči, Fallacijeva pa je v svoji knjigi Un Uomo (Človek), ki je bila napisana po Panagouliusovemu življenju, zapisala, da je Panagoulisa umorila grška vojaška hunta. Oriana Fallaci je ustvarjala tudi kot umetnica pod imenom Beulah Gordon.

Slekla je čador
Henry Kissinger je Fallacijevi leta 1972 med intervjujem rekel, da je bila vietnamska vojna nepotrebna; kasneje pa je zapisal, da je to bil “najbolj katastrofalen pogovor s katerimkoli predstavnikom medijev“. Med intervjuvanci so bili še iranski šah Mohamed Reza Pahlavi, Homeini, Lech Wałęsa, Willy Brandt, Zulfikar Ali Buto, ciprski nadškof Mihail Hristodoulou Mouskos – Makarios III., Omar Moamer el Gadafi, Federico Fellini, Deng Xiaopíng, Jaser Arafat, Indira Ghandi, Golda Meir, predsednik južnega Vietnama Nguyen Van Thieu, Haile Selassie I. itd., intervjuji z njimi pa so izšli v knjigi Intervju z zgodovino. Med intervjujem z ajatolo Homeinijem leta 1979, med katerim je morala nositi čador, žensko muslimansko pokrivalo, je to pokrivalo pogumno snela. Pred tem je Homeinija vprašala: “Še vedno vas moram vprašati mnogo stvari. O čadorju na primer, ki sem ga morala obleči, da sem prišla k vam za intervju in ki ga morajo imeti Iranke. […] Ne mislim samo na obleko, temveč tudi na to, kar predstavlja, mislim na apartheid iranskih žensk, da ne morejo plavati v morju ali v bazenu skupaj z moškimi. Vse morajo delati posebej, oblečene v čador. Mimogrede, kako lahko plavaš v čadorju?” Homeini ji je na to odgovoril: “Nič od tega se ne tiče vas, naše navade se ne tičejo vas. Če vam ni všeč islamska obleka, je niste dolžni nositi, ker je za mlada dekleta in spoštovane gospe.” Oriana Fallaci je na to hitro dejala: “To je zelo lepo od vas, da ste mi to povedali, bom nemudoma slekla to srednjeveško cunjo. Tukaj!” V času prebivanja v New Yorku, kar je bilo že po upokojitvi, je Fallacijeva predavala na več univerzah: na Univerzi v Chicagu, na Univerzi Yale, na Harvardu in Univerzi Columbia.

 

Kritika islama
Oriana Fallaci je bila sprva po svojem prepričanju levičarka, vendar je sčasoma prešla k zelo konservativnim stališčem. Že po koncu svoje novinarske kariere je med letoma 2001 in 2004 napisala odmevni knjigi, v katerih je kritizirala islam in arabsko kulturo ter opozarjala, da je bila Evropa preveč strpna do muslimanov. V intervjuju za Wall Street Journal leta 2005 je dejala, da Evropa ni več Evropa, temveč se spreminja v Eurabio. Knjige so sprovocirale obsežne debate in spore v družbi. Najbolj znana je pravzaprav prva z naslovom Bes in ponos, ki je izšla kot reakcija na teroristični napad 11. septembra 2001, in ni nikogar, ki jo je prebral, pustila ravnodušnega. Nekateri so jo hvalili za pogum, s katerim je kritizirala islam in njegove posledice, drugi pa so jo obtoževali spodbujanja nacionalizma in rasizma ter jo neuspešno zasipali s tožbami. Tako jo je leta 2002 tožil Islamski center v Švici in še nekateri drugi zaradi rasizma v knjigi Bes in ponos. Švicarsko sodišče jo je obsodilo in prosilo italijansko državo za izročitev ali njeno obsodbo. Italijanski minister za pravosodje Roberto Castelli pa je to zavrnil zaradi varovanja svobode govora.

Od ateizma h krščanstvu
Naslednja knjiga z naslovom Moč razuma, ki je izšla leta 2004, je bila posvečena žrtvam terorizma v Madridu in je prav tako postala uspešnica. Tudi zaradi te knjige so Fallacijevo tožile arabske muslimanske organizacije. 27. avgusta 2005 je bila Oriana Fallaci na zasebni avdienci pri papežu Benediktu XVI., ki ga je, čeprav ateistka, zelo spoštovala, v knjigi Moč razuma pa se je izrekla za kristjanko. Njene knjige so bile prevedene v 21 jezikov, vključno z angleščino, španščino, francoščino, nizozemščino, nemščino, grščino, švedščino, poljščino, madžarščino, hebrejščino, romunščino, hrvaščino, srbščino, perzijščino, slovenščino, danščino in bolgarščino. Na račun njenih knjig je bila objavljena cela vrsta pozitivnih in negativnih kritik v italijanskem pa tudi drugem časopisju.

Ljubezen njenega življenja je bil Alexandros Panagoulis. Po njegovi smrti mu je posvetila knjigo Moški (Un uomo).

Nagrade, še posthumno
Fallacijeva je umrla 15. septembra 2006 v rodnih Firencah za rakom. Vse življenje je bila strastna kadilka, vendar je za bolezen krivila svoje bivanje v Kuvajtu leta 1991, ko je Sadam Husein ukazal zažgati naftna polja. Bila je upepeljena in je pokopana na pokopališču Cimitero Evangelico degli Allori v Firencah poleg družinskih članov. Njeno ime je napisano poleg imena njenega življenjskega sopotnika Alexandrosa Panagoulisa. V času svoje novinarske kariere je bila za svoje delo velikokrat nagrajena: dvakrat z nagrado St. Vincent za novinarstvo, nagrado Bancarella in nagrado Viareggio. Podelili so ji tudi doktorat na Columbia Collegeu v Chicagu. 30. novembra 2005 je v New Yorku prejela priznanje Annie Taylor za pogum: nagrajena je bila za “herojstvo in vrednote” v boju proti islamskemu fašizmu. Prejela je tudi nagrado Jan Karski Eagle. 14. 12. 2005 je od italijanskega predsednika Ciampija prejela zlato medaljo za kulturni prispevek. Nazadnje, že posthumno, pa je leta 2010 dobila spominsko nagrado ameriškega sklada Amerika od  italijansko.

Lucija Kavčič

Sorodno

Zadnji prispevki

[Video] Tajnikar bi se problemov v zdravstvu lotil kot Adrie Airways

Na včerajšnji, stoti dan zdravniške stavke, je svoje mnenje...

“Polanci” protestirali: Vlada je denar prerazporedila drugam!

Slovenija je ena izmed držav z najvišjim deležem prometnih...

V mariborskem zaporu izbruh epidemije garij

Razmere v prezasedenem mariborskem zaporu so se v zadnjem...

Energetsko učinkovit vrtec in obsežni razvojni načrti v občini Kidričevo

V Lovrencu na Dravskem polju gradijo nov vrtec, ki...