Švedska premierka Magdalena Andersson je po skoraj vseh preštetih glasovih na nedeljskih parlamentarnih volitvah priznala poraz levega tabora in na novinarski konferenci v Stockholmu napovedala odstop, poroča STA. Po preštetih več kot 99 odstotkih glasov bo desnemu taboru pripadlo 176 sedežev v 349-članskem parlamentu, kar zadostuje za večino v riksdagu. Levemu polu se v naslednjem sklicu parlamenta obeta 173 poslanskih sedežev.
Švedska premierka Magdalena Andersson je na tiskovni konferenci včeraj sprejela poraz in dejala, da bo uradno odstopila danes. Vlado naj bi sestavil Ulf Kristersson, ki je sicer voditelj desnosredinske Zmerne stranke: “Pripravljen sem narediti vse, kar lahko, da sestavim novo, stabilno in močno vlado za celotno Švedsko in vse njene državljane,” je dejal. Štiri stranke desnice, ki so se povezovale že pred volitvami, so dobile 49,6 odstotka glasov in 176 od 349 sedežev v parlamentu, torej dovolj za absolutno večino. Socialdemokrati, Zeleni, Levica in desnosredinska stranka Centra, ki noče sodelovati v bodoči desni vladi, pa so dobili skupaj 48,9 odstotka glasov ali 173 sedežev.
Kot smo že pisali, je presenečenje teh volitev, da so Švedski demokrati, ki med liberalnimi evropskimi mediji veljajo za “skrajno desno” stranko, prehiteli Zmerno stranko kot drugo največjo stranko na Švedskem in največjo v opoziciji – kar velja za zgodovinski premik za Švede, ki tradicionalno volijo levo od sredine. Pomembne predvolilne teme so bile inflacija, energetska kriza, vojna z Ukrajino in porast strelskega nasilja med kriminalnimi tolpami. Švedski demokrati se sicer borijo za nižje davke, manj birokracije in predvsem bolj restriktivne pogoje priseljenske politike, saj val nasilja, ki že leta straši švedske državljane, pripisuje predvsem nekontrolirani migraciji. Predlagali so, da se prosilce za azil iz držav, kot sta Sirija in Somalija, kjer ni več aktivnih spopadov, reimigrira nazaj v države izvora. Kristerssonova Zmerna stranka se zavzema za nižje davke, tržno usmerjene reforme in manjšo vlogo države v življenju ljudi. Gospodarski program Zmerne stranke in Švedskih demokratov je bolj kompatibilen kot program Socialnih demokratov Anderssonove, ki se zavzema za še več socialne države in ukinitev nekaterih tržno usmerjenih ukrepov prejšnjih vlad.
Poleg inflacije in davčne politike je bila najpomembnejša tema predvolinih soočenj porast nasilja, s katerim se spopada Švedska in predvsem dejstvo, da so za večino nasilnih kaznivih dejanj krivi migranti – tudi takšni, ki še čakajo na odobritev prošnje za azil. Težava socialnih demokratov je bila, da zaradi politične korektnosti nikoli v kampanji niso neposredno priznali, da je za porast nasilja v družbi kriva tudi zgrešena migrantska politika, kar je dalo krila desnim strankam, še posebej pa Švedskim demokratom, ki se zavzemajo za restriktivnejšo migrantsko politiko. Švede namreč vznemirja predvsem porast strelskih spopadov, ki jih zagrešijo skoraj izključno tolpe, sestavljene iz članov migrantskih diaspor – zmerne desne stranke pa so se zavzemale za bolj restriktivno migrantsko politiko, po vzoru Danske.