Vse več Zahodnjakov obtožuje Kitajsko odgovornosti za pandemijo. Napovedujejo se vrtoglave odškodnine. Zahod mora nujno prestrukturirati svojo ekonomsko politiko. Bo pandemija posledično pomenila konec “kitajskega stoletja”?
Pandemija koronavirusa je do zdaj terjala že 250 tisoč mrtvih in več kot dva milijona obolelih. Ekonomske posledice zaradi ustavitve gospodarstva ter posledične brezposelnosti, bankrotov in strmoglavljenih borznih indeksov bodo po vseh napovedih hude, skorajda uničujoče. Vse bolj je jasno, da levji delež krivde za takšne razmere nosi Kitajska. Za začetek, virus izhaja iz te države, kjer so ga zaznali že novembra lani.
A vladajoča kitajska komunistična partija je molčala in lagala, prisila je svoje znanstvenike, da so uničevali raziskave, zavlačevala z ukrepi, vse dokler ni virus ušel iz Kitajske in se razširil po vsem svetu. In še potem so lagali; medtem ko so sami sprejemali in prikrivali stroge ukrepe pa tudi število domačih žrtev, so svetu sporočali, da ne gre za nič posebnega, gripico. To so potem razširjale mednarodne in nevladne organizacije, lobisti in mediji, ki jih sponzorira kitajska vlada. Posledice tega so hude. “Kitajska je lagala, ljudje umirajo,” lahko vse pogosteje beremo na socialnih omrežjih.
Vrtoglava odškodninska tožba
A vse bolj se zdi, da se ne bo ustavilo samo pri besnih parolah na internetu. Vse več držav, začenši z ZDA, premišljuje o konkretni akciji prit Kitajski. Začel je sicer javni sektor, odvetniška družba iz Kalifornije je vložila v imenu skupnosti tj. ameriškega ljudstva odškodninsko tožbo proti Kitajski in zahteva poplačilo škode, ki so jo ocenili na 20 tisoč milijard dolarjev. To seveda ni šala, če bo tožba namreč uspela, jo bo dolžna ameriška vlada tudi uresničiti, kar pomeni zaseg kitajskega premoženja v ZDA. In po vsem sodeč ameriška vlada sama pripravlja ukrepe proti Kitajski, kar tudi napoveduje in zahteva vse več ameriških kongresnikov. ZDA v tem niso osamljene, tudi Avstralija je že napovedala, da namerava “preučiti” kitajsko odgovornost za izbruh pandemije, podobni pozivi pa se vse bolj krepijo tudi v Evropi.
Konec “kitajskega stoletja”?
Za nameček tudi vse več Zahodnjakov spoznava, da smo v zadnjih desetletjih vodili zgrešeno ekonomsko politiko. Z izvozom industrije na Kitajsko in v druge azijske države smo pljunili v lastno skledo in uničili cele veje domače industrije. Še huje, izkazalo se je, da smo v krizi ostali na suhem, saj nimamo proizvodnih kapacitet niti za izdelavo osnovnih proizvodov, denimo zaščitnih mask, ki smo jih morali za drag denar in na vrat na nos ne glede na kakovost kupovati prav na Kitajskem. Kot je dejal eden od ameriških kongresnikov: “Popolna norost je, da je cela naša preskrbovalna veriga odvisna od Kitajske in njene dobre volje.” Zaradi tega se krepijo zahteve, naj se industrijska proizvodnja predvsem medicinskih pripomočkov in najosnovnejšega blaga spet zažene v zahodnih državah in se s tem konča odvisnost od Kitajske ali katerekoli druge države tretjega sveta. Že samo to bo seveda hud udarec za Kitajsko in njeno gospodarstvo, če pa se bodo uresničile napovedi o terjanju odškodnine za žrtve in škodo, ki jo je povzročila pandemija, bo to pomenilo konec za napovedano “kitajsko stoletje”.
Bogdan Sajovic