V Franjinem dolu v Dervišagi blizu Požege so jugo-komunistični partizani v povojnih pobojih pomorili 47 hrvaških vojakov, ki so jih pred tem z bodečo žico zvezali v pare. Obrnili so jih s hrbtom enega proti drugemu ter usmrtili dva vojaka z eno kroglo.
O nagnusnem zločinu partizanov je pripovedoval Antun Maljković za spletni portal Komunistički zločini. Gospod je bil v 80. letu starosti in navkljub opozarjanju zadnjih 30 let na še vedno neoznačeno masobno grobišče je bil v skrbeh, da bo umrl in bi stvar šla v pozabo. Kot zadnji še živeči pričevalec dogodkov je želel, da žrtve povojnih pobojev dobijo vsaj označen grob, če že ne pravice, ki jim pripada.
Bilo je leta 1945, šlo je za izkop in prekop žrtev brutalnega komunističnega režima v decembru 1945. Namreč, pozno spomladi, konec maja ali v začetku junija, je v zgodnjih večernih urah, okoli osme ure zvečer, pred eno od hiš v Dervišagi ustavil prekrit tovornjak. Iz ozadja so se slišali glasovi ljudi. Partizanski voznik je izstopil ter ženski, ki sta bili pred hišo, vprašal za navodila, kako priti do gozda. Zatem se je odpravil naprej v spodnjo Dervišago proti tako imenovanem Franjinem dolu, kjer so izvršili “strašanski masaker nad 47 nedolžnimi hrvaškimi vojaki, ki so si drznili misliti drugače od komunistične ideologije”. Zajete vojake so z bodečo žico zvezali v pare in jih postrelili tako, da so z eno kroglo ubili dva naenkrat. Trupla so zagrebli v plitev grob.
Prekop trupel v decembru
V decembru istega leta so mestne oblasti ukazale izkop, kakor so sami rekli, “fašističnih civilnih žrtev”. V skupini moških, ki so sodelovali pri prekopu, je bil tudi Maljković. “Glede na to, da sem bil prisoten pri izkopu in pokopu nedolžnih usmrčenih žrtev komunističnega režima … mi je v spominu ostalo število 47 žrtev.” Možje so z volovsko vprego prenašali trupla, z golimi rokami so jih natovarjali, eden izmed njih pa je stalno bruhal, čim je videl mesto, kjer je bil kup trupel zložen in prekrit z mrtvim zimskim snegom.
Prekop je potekal dva dneva. Ko so pripeljali voz do jame, so trupla pometali v skupno grobnico. Točna lokacija masovnega grobišča ni znana, saj je grobišče že več kot 30 let zapuščeno. Maljković je kot zadnji še živeči od mož, ki s pokopavali žrtve partizanske masovne morije, želel opozoriti na neurejeno grobišče 47 pomorjenih. Bal se je, da bi umrl, za trupli pobitih pa bi se izgubila vsaka sled, vsak spomin.
Ivan Šokić