Pretresljiva zgodba medicinske sestre iz abortivne klinike: “Zdravnik je ukazal, naj jokajočo deklico odložim v sosednjo sobo in jo pustim umreti. Še danes mi jok dojenčice odzvanja v glavi!”

Fotografija je simbolična. (foto: STA)

Marleen Goldstein je pred 30 leti kot medicinska sestra pomagala pri tako imenovanih poznih splavih. Ko ji je nekoč zdravnik ukazal, naj živega dojenčka pusti umreti, je zapustila ameriško abortivno industrijo. Svojo zgodbo je po dolgih letih zaupala portalu Live Action.

Marleen Goldstein je bila dolga leta nazaj medicinska sestra in podpornica splavov. Dobila je službo “iz sanj” v bližnji bolnišnici v Oaklandu. “Verjela sem v pravico do splava, bila zagovornica in v tej službi sem čutila, da sem del tega,” je povedala za portal Live Action.

Najprej je delala manjše stvari, kot pomagala v administraciji, urejala kartoteke, delala v sprejemni pisarni. Pozneje je opazovala zdravnike, kako so izvajali splave, nato je že pomagala, na koncu je asistirala zdravniku pri težjih, tako imenovanih poznih splavih, ki so na meji legalnih ali pa so bili nelegalni. “Šele kasneje sem spoznala, da je bilo tako napredovanje v karieri del skrbno načrtovane taktike za nove medicinske sestre. Namen tovrstnega pranja možganov je bil, da postanemo neobčutljivi in predani svojemu delu,” se spominja Goldsteinova.

Živo in jokajočo deklico pustili, da je umrla
Nato je prišel dan, ki ji je zaznamoval in spremenil življenje. “Nekega večera sem pomagala pri splavu mladega dekleta. Čeprav je bila bolnica noseča vsaj 30 tednov, je zdravnik v kartoteko napisal, da je noseča šele 15 tednov. To je dlje, kot je zakonsko dovoljeno za splav,” je pripovedovala. S posebno metodo je na svetlo prišla dojenčica, drobna deklica. “Bila je živa in je jokala,” je povedala Marleen in dodala, da ji je zdravnik takrat rekel: “Dajte jo v sosednjo sobo in za seboj zaprite vrata! In ne vstopajte do jutranje izmene.”

Mati deklice ni vedela, da je splavila živo bitje, Goldsteinova pa je vzela jokajočo dojenčico, jo zavila in odložila v sosednji sobi. Majhno bitje je jokalo, stegovalo svoje ročice, njena drobna usta so iskala materine prsi. Marleen je bila pretresena, klicala je bližnje bolnišnice, ali bi kdo prevzel živo bitje.

“Hotela sem takoj zapustiti ta grozni kraj, vendar sem vedela, da ne morem, da moram oskrbeti druge bolnice. Še danes mi jok dojenčice odzvanja v glavi,” je dejala. Zjutraj je bila v sosednji sobi deklica mrtva, Goldsteinova je dala še isti dan odpoved, splavov ne podpira več. Pravi, da bi morali vsi aktivisti, ki podpirajo abortivno industrijo, skozi njeno izkušnjo.

Hoteli so ubiti tudi njenega sina
Nekaj let pozneje je sama zanosila in imela prezgodnji porod. Deček je imel samo dva kilograma, zdravniki so rekli, da ne bo preživel in naj ga pusti umreti. Ni hotela. Borila se je. Skupaj z dojenčkom sta zmagala in živela. “Danes je moj sin zdrav mladenič. Dela na svojem drugem magistrskem študiju (MBA) in ima redno zaposlitev. Zaveda se, da ima srečo, da je živ, kajti če ne bi imela izkušenj, bi bil mrtev,” je zaključila svojo zgodbo.

Goldsteinova je pokazala veliko poguma v boju za življenje deklice pred 30 leti. Pokazala je tudi veliko poguma, da se bori za življenje svojega sina. Pokazala je veliko poguma pri delitvi svoje zgodbe. In končno je pokazala, da volja do življenja vedno premaga smrt.

Demokracija