Pretresljivo pismo dijaka: Okoli mene je več kot 70 odstotkov tujcev. Motijo pouk, ničesar se ne naučim. Imam samo dve možnosti: ali sem izključen ali se prilagodim!

Slika je simbolična. (Slika: Demokracija)

“Bi se rad spogledoval z dekletom temnejše kože? Rajši ne. Ostani na varni razdalji od nje,” je v reviji Apollo News pod psevdonimom Air Tuerkis zapisal dijak iz Kreuzberga v Berlinu.

Dijak je star 16 let. Odrasel je na območju med parkom Görlitzer in Varšavsko ulico. “V moji osnovni šoli je bil delež tujcev več kot 70-odstoten,” piše in dodaja, da je doživel tisto, čemur pravijo “težave z integracijo”. Eden od sošolcev je udaril učitelja, drugi odšel od pouka, ker ga je učiteljica zgolj opozorila, tretji, ki redno obiskuje lokalno džamijo, mu je govoril o dobrih in zlih angelih na njegovih ramenih. “To je bil nor čas, izobrazbena raven je bila smešno nizka. V osnovni šoli se nisem naučil popolnoma ničesar.”

Dijak piše, da je še vedno dober prijatelj s Turki, Kurdi in Arabci. Ne zato, ker bi bili boljši, ampak ker so Nemci, ki so jih doma vzgajali v levičarskem duhu strpnosti, tako zelo neumni: “Njihove matere so bile prepričane, da iz njih še nekaj bo; da bodo risali lepe slike ali pa se morda ukvarjali z glasbo.”

“Ko sem postal starejši, sem odšel na gimnazijo, stran iz Kreuzberga. Starejši kot sem, več stvari se je spremenilo okoli nas. /…/ Tisti, ki so ostali v šolah v Kreuzbergu, so imeli le še dve možnosti: ali se izključijo in so kot Nemci zasmehovani ali pa se prilagodijo. Prilagodili so se. Asimilirali so se, da bi lahko bili del islamske mladinske kulture,” piše. In še: “Seveda, kar zadeva alkohol in dekleta, stvari niso bile tako strogo islamo-puritanske, razen v primeru, ko je šlo za vašo sestro, potem je bila to stvar časti. /…/ Njihova kultura se je drugače zelo alergično odzvala na vse, ker je nemško in zahodno. /…/ Opazoval sem, kako so tako asimilirani Nemci začeli uporabljati njihovo govorico /…/ in skušali svoje migrantske prijatelje preseči v njihovih dejanjih, kot sta agresija ali nagnjenost k nasilju.”

Dijak navaja, da moraš zelo paziti na nekatere stvari: “Obtožiti migrante za goljufijo pri nogometu na Bolzplatzu? Rajši ne. Bi se rad spogledoval z dekletom temnejše kože? Rajši ne. Ostani na varni razdalji od nje.”

Nekdanji župan Kölna in politik SPD Heinz Buschkowsky je pred kratkim mesto opisal takole: “Danes imamo soseske, ki imajo popolno enako infrastrukturo kot jo imajo v domovini. Nobenega pritiska ni za asimilacijo in učenje nemškega jezika. Nasprotno, prisotna je močna lokalna navezanost. Mladi pravijo: smo ponosni Turki in Arabci. Kaj Nemci sploh delajo tukaj?”

V Nemčiji se vse lahko zgodi, le ena stvar ne: da se nekdo iz moje generacije upre takemu razvoju dogodkov, še piše dijak. Sicer dojemajo, da se integracija migrantskih otrok v nemško družbo in kulturo ne dogaja, ampak menijo, da ni nujna. V stanovanjskih blokih v Berlinu, Dortmundu ali Bremnu, kjer mladostniške tolpe deklice silijo, da nosijo hidžabe, ni prav ničesar več, kar bi predstavljalo zahodno kulturo. Tam, kjer so migranti že v večini, se morajo prilagajati Nemci, in ne obratno, zaključi dijak.

Demokracija.si

Komentarji so onemogočeni.