Ruskima znanstvenikoma je uspelo razvozlati slabo ohranjene zapise enega izmed zapornikov v nacističnem koncentracijskem taborišču Auschwitz, ki je bil primoran pomagati nacističnim zločincem pri umorih. Na listih papirja je grški Jud Marcel Nadjari opisal, kako je bilo na tisoče Judov dnevno odpeljanih v plinske komore, kjer so se drenjali kot sardine.
Šestindvajsetletni Nadjari je leta 1944 začel hlepeti po maščevanju, potem ko je od prijatelja izvedel, da so bili leto poprej v taborišču Auschwitz-Birkenau ubiti njegovi starši in sestra Nelli. Čeprav so ga včasih obhajale črne misli, da tudi sam konča svoje življenje in doživi tisto, kar je njegova družina, pa je bila vseeno želja po maščevanju toliko večja.
Bil je eden od 2.200 pripadnikov posebne skupine judovskih taboriščnikov, imenovane Sonderkommando, ki so bili zadolženi za spremljanje zapornikov v plinske komore, za njihovo uplinjanje, zbiranje zlatih zob in ženskih las ter za odstranjevanje njihovega pepela v bližnjo reko. Ker so bili priča masovnim pobojem, so se zavedali, da bo tudi njih prej ali slej dočakala ista usoda.
Zapise na 13 straneh je skril v termovko
Nadjari je zaradi tega razloga novembra 1944 svoje zapise na 13 straneh skril v termovko, ki jo je dobro zaprl in zakopal v bližini krematorija. Prostori krematorija so bili v veliki zgradbi s širokim dimnikom in 15 pečmi, kamor so vozili gole ljudi, v skupini je bilo kar po 3.000 ljudi. “Po tem, ko so vsi vstopili, so prostor zaklenili in spustili plin.” Po navedbah iz zapisov je bilo potrebnih okrog šest do sedem minut grozljivega trpljenja, preden so ujetniki umrli.
Opisal je, kako so Nemci v prostor namestili cevi, da bi prostor bil videti, kot da je namenjen umivanju. Jeklenke s plinom so nacisti dostavljali s pomočjo vozil nemškega Rdečega križa, ki sta ga vozila dva SS-ovca. “V odprtine prostora so odvrgli plin, pol ure pozneje pa se je začelo naše delo. Vleči smo morali trupla nedolžnih žensk in otrok do dvigala, ki je vodil do peči. Pepel odraslega človeka je bil težak okrog 649 gramov,” je med drugim zapisal po navedbah britanskega BBC.
Zapise je 36 let pozneje našel študent gozdarstva
Iz njegovih zabeležk je razvidno, da je predvideval, da bo tudi sam umrl v taborišču. Čeprav se je Nadjari zavedal nevarnosti, če nacisti najdejo njegove zapise, in da ga bo to stalo življenja, je bil njegov namen ta, da zunanji svet izve, kakšne grozote so se dogajale v taborišču smrti. Šestintrideset let pozneje je poljski študent gozdarstva po naključju našel termovko, ki je bila zakopana 40 centimetrov pod zemljo in je vsebovala njegove zapise.
Nadjari po čudežu preživel Auschwitz
Po čudežu je Nadjari preživel Auschwitz in deportacijo v taborišče Mauthausen v Avstriji. Po koncu vojne se je poročil in leta 1951 preselil v New York. Tedaj je že imel enoletnega sina, leta 1957 pa je dobil še hčer, ki jo je poimenoval po svoji pokojni sestri Nelli. Umrl je v svojem 53. letu leta 1971, torej devet let, preden so bili najdeni njegovi zapisi iz Auschwitza. Vlaga je žal naredila svoje, saj je bilo berljivih samo deset odstotkov najdenih zapisov, vendar pa je ruskemu zgodovinarju Pavlu Polianu s pomočjo informacijskega strokovnjaka Alexandra Nikityaeva uspelo rešiti ta dokument, ki predstavlja enega od redkih dokazov, ki dokumentira holokavst.
N. Ž.