Rusija je dežela vzporednega sveta. Ni naključje, da izraz Potemkinova vas izhaja prav iz ruskega sveta. Mit pravi, da je ruski guverner in feldmaršal Grigorij Aleksandrovič Potemkin dal na opustošenih ozemljih ob bregovih reke Dneper (Krim, Ukrajina), ki jih je pravkar osvojil, postaviti kulise vasi med obiskom carice Katarine Velike, da bi s tem v njenih očeh dvignil pomen novo osvojenih ozemelj. Danes izraz Potemkinova vas – še zlasti v političnem kontekstu – metaforično označuje lažne konstrukte, katerih namen je prikriti ali odstraniti tisto, kar je v določeni situaciji nezaželeno ali potencialno nevarno. Celotna Rusija je že od nastanka pa vse do danes – tudi čez na videz razsvetljeno posovjetsko obdobje – velika Potemkinova vas. Tega nič ne prikaže bolje kot zgodbe, ki jih je moč zaslediti na ruski televiziji. Predvsem tiste, kjer se demonizira zahodne države in njihove prebivalce.
Svetovalec ukrajinskega zunanjega ministra Anton Gerašenko je na tviterju namreč objavil in podnaslovil oddajo, ki so jo Rusi predvajali na javni televiziji, in sicer neverjetno zgodbo o družini, ki je iz Nizozemske pobegnila v ruski Voronež. Pobegnili pa naj bi zato, ker bojda na Nizozemskem poteka skrivnostni program “iskanje umov” (Search for minds), ki naj bi nadarjene otroke ugrabljal, družinam pa trajno preprečeval stik z njimi. Rusi v takšne pravljice resnično verjamejo.
Russians filmed a story about a family who fled to Voronezh from the Netherlands because there is a "Search for Minds" program in Europe – it aims to take gifted children from their families, they said.
Russians believe that. pic.twitter.com/9WU4cOBn6a
— Anton Gerashchenko (@Gerashchenko_en) February 19, 2023
Nizozemski šolski sistem ugrablja otroke?
“Mislila sta, da je njun otrok čudežen, zato sta pobegnila takoj, ko se je začelo govoriti, da jima bodo otroka vzeli”, začne svojo zgodbo t. i. starš enega od čudežnih otrok. “V Evropi obstaja skrivnostni program, ki se mu reče ‘iskanje pametnih otrok’. Ko sem slišal za ta program, je bilo zelo strašljivo.”
“Najina hči je šla v vrtec pri dveh letih. Hitro so ugotovili, da je po merilih nizozemskega šolskega sistema zelo pametna,” razlaga.
Kot pove povezovalec oddaje, so bili v vrtcu zelo zainteresirani, da malo Alice začno učiti po intenzivnem programu. Ko sta starša to zavrnila, so jima ponudili, da otroka odpeljejo v internat za nadarjene otroke. V zvezi s šolskim sistemom na Nizozemskem naj bi bilo veliko govoric – nekateri starši pravijo, da nadarjeni otroci v internatih preprosto izginejo. Starši z njimi nimajo stika, komunikacija je prepovedana. Zato se je Kestutis – starš nadarjenega otroka – odločil, da iz države “pobegne” in pusti življenje in posel, ki ga je imel na Nizozemskem – iz bogate Nizozemske se je torej preselil v tretji svet, ker ga je bilo strah, da mu nizozemska vlada ne bi ugrabila nadarjenega otroka.
Neverjetne zgodbe, ki pa jim Rusi verjamejo
Zgodba je povprečnemu Evropejcu izredno bizarna, že na pol trapasta, a običajni Rusi temu dejansko verjamejo. Pri tem je treba vzeti v zakup informacijski vakuum, v katerem živijo Rusi. Na planetu Zemlja je približek temu le Severna Koreja. Rusija je pravzaprav izvrsten eksperiment na prostem, kako se lahko ljudi informacijsko “zdresira”, da verjamejo točno tistemu, kar si oblast želi. Ljudje si po naravi želijo verjeti. Predispozicija človeških bitij je, da verjamemo vraču, poglavarju ali kralju. Oblastniki v totalitarnih režimih to človeško lastnost s pridom izkoriščajo.
Zato se ne smemo čuditi, ko slišimo, da Rusi v Ukrajini branijo svojo domovino pred zahodnimi liberalnimi “zombiji”, ki ugrabljajo otroke. Tudi v civilizirani Nemčiji so nekoč verjeli v mite o židovski zaroti. Tudi v ZDA in Veliki Britaniji so sežigali čarovnice. Rusija pač nikoli ni prišla iz te spirale naivnosti povprečnega smrtnika. Zato so tudi Rusi sami po svoje žrtve propagande oblastnikov, ki so si jih sami postavili.
Andrej Žitnik