Vladimir Putin dela enake napake kot Hitler, zato izgublja vojno, navaja srbski medij blic.rs in dodaja, da so zahodni strokovnjaki primerjali tri odločitve ruskega predsednika in nacističnega diktatorja ter prišli do osupljivih podobnosti. Zahodni vojaški viri so zadnje dni prišli do zanimive ugotovitve, da naj bi se ruski predsednik Putin osebno vpletel v vojno v Ukrajini do te mere, da operativno-taktične odločitve sprejema “na ravni polkovnika”. “Vodja vlade (ali države) bi moral imeti pametnejše delo kot sprejemanje vojaških odločitev. Določati bi moral politično strategijo, namesto da se vmešava v vsakodnevne vojaške dejavnosti, ” je za Guardian komentiral nekdanji britanski vojaški častnik in strokovnjak za kopensko vojskovanje na Mednarodnem inštitutu za strateške študije, Ben Barry.
Kaj torej pomeni, da Vladimir Putin operativno-taktične odločitve sprejema “na ravni polkovnika”? Povedano drugače, predsednik Rusije – ki je sicer formalno vrhovni vojaški poveljnik, je pa civilist in tako ne izhaja iz vojske, temveč iz obveščevalnega področja – odloča o vojaških operacijah, ki jih običajno sprejemajo polkovniki. Tako so za britanski Guardian povedali neimenovani zahodni vojaški viri in pojasnili, kako Putin osebno sodeluje pri odločanju o premiku sil v Donbasu. Tam so Rusi prejšnji teden doživeli hud poraz v večdnevnih zaporednih poskusih prečkanja strateške severne reke Doneck, med Lugansko in Donečko regijo, kar je po poročilih in posnetkih povzročilo več kot 70 uničenih ruskih tankov in oklepnih vozil ter na stotine ubitih ruskih vojakov.
Putinovo potezo so primerjali celo z odločitvijo Adolfa Hitlerja, da med drugo svetovno vojno osebno prevzame poveljstvo nad vojsko na vzhodni fronti, kar je bila ključna napaka, ki je pozneje privedla do poraza v vojni. Po mnenju zahodnih strokovnjakov se primerjava obeh voditeljev s tem še ne konča, ampak se omenjata še dve podobnosti v slabih ocenah – brutalno pobijanje civilistov, ki je samo povečalo odpor in sovraštvo do nasprotnika ter zmotno prepričanje, da bo nasprotnik hitro zlomljen. Vztrajne, nerealne ofenzive, kljub pesimističnim ocenam s fronte, ne prekine. Odločanje na “polkovniškem nivoju” vključuje poveljevanje enot s približno 1500 vojaki. To približno ustreza velikosti ruskih sil, ki so več dni silile strateško reko, ki so jo nato Ukrajinci na obeh straneh reke skupaj s pontonskimi mostovi, ki so jih zgradili, popolnoma uničili. Iz tega bi lahko sklepali, da je Putin osebno sodeloval pri ukazu za prečkanje reke za vsako ceno, sredi dneva in z očitno nezadostno logistično pripravo.
Viri so dodali, da Putin še naprej tesno sodeluje z generalom Valerijem Gerasimovim, vrhovnim poveljnikom ruskih oboroženih sil, kljub informacijam, da ni zadovoljen s svojim vodenjem “posebne operacije” Ukrajinci so prejšnji teden sicer namigovali, da je bil general Gerasimov tako rekoč odstranjen s položaja, ker Putin ni bil zadovoljen z njegovim delovanjem, potem ko ga je domnevno poslal v Ukrajino, da bi prevzel osebno poveljstvo velike ruske ofenzive v Donbasu. “Menimo, da sta Putin in Gerasimov vpletena v sprejemanje taktičnih odločitev na ravni, za katero bi sicer pričakovali, da ji bo sprejemal polkovnik,” je za Guardian povedal vojaški vir in namigoval, da je ocena temeljila na obveščevalnih podatkih. Ne glede na trenutni odnos med Putinom in Gerasimovim je bil, po poročanju nekaterih ukrajinskih medijev in ruskega politologa, Gerasimov lažje ranjen, ko so ukrajinske sile 30. aprila obstreljevale poveljniški center v bližini okupiranega ukrajinskega mesta Izjum. Gerasimov naj bi bil takrat na sestanku s številnimi visokimi ruskimi častniki. Pentagon je potrdil, da je bil Gerasimov tam, ukrajinski uradniki pa trdijo, da je bilo v napadu ubitih veliko število častnikov. Kremelj teh navedb ni komentiral. Vsekakor pa že samo dejstvo, da je najvišji general odšel na aktivno vojno območje, da bi prevzel nadzor nad kaotičnimi vojnimi razmerami, nakazuje, da je ruski režim vse bolj nagnjen k obupanim ukrepom, ki so vsaj nenavadni za resno državo z resno profesionalno vojsko. “Vodja vlade (ali države) bi moral imeti pametnejše delo kot sprejemanje vojaških odločitev. Določati bi moral politično strategijo, namesto da se vmešava v vsakodnevne vojaške dejavnosti, je za Guardian komentiral nekdanji britanski vojaški častnik in strokovnjak za kopensko vojskovanje na Mednarodnem inštitutu za strateške študije, Ben Barry.
Ponovno Putinovo vmešavanje v vojaške taktike (in ne le v splošno strategijo ali vojne cilje) ni tako presenetljivo. Tudi odločitev za napad na Ukrajino je bila očitno njegova, po mnenju številnih analitikov se je za napad odločil med svojimi najožjimi sodelavci načrt skrival do zadnjega trenutka. Poleg tega, kot piše Dan Sabah v Guardianu, avtokratski režimi običajno ne podpirajo vojaške decentralizacije. Profesor Sir Lawrence Friedman s King’s Collega v Londonu je dejal, da se njegova ocena Putinove vpletenosti v vojno zdi verjetna: Putin je začel vojaško operacijo, najprej skoraj brez napovedi, da bo začel z napadom, nato pa si je močno prizadeval za hitro zmago. To je bil predvsem problem druge faze vojne v Donbasu. Seveda se je ideja Putina in njegovih najožjih sodelavcev, da bi se ukrajinske sile pred rusko invazijo predale ter da bi v nekaj dneh padla Kijev in nato cela Ukrajina, izkazala za tragikomično napačno presojo, ki temelji na iluziji, da se Ukrajinci niso pripravljeni boriti za svojo neodvisnost.
Zdi se, da je Putin dejansko želel izvesti neko različico “blitzkriega” (bliskovite vojne), le z veliko manjšimi in manj opremljenimi, usposobljenimi, vodenimi in motiviranimi silami od tistih, s katerimi je Hitler osvajal Evropo od leta 1939 do 1941. Po mnenju zahodnih strokovnjakov Putinovo vedenje v tem pogledu spominja na Hitlerjeve megalomanske osvajalske ambicije in popolno malomarnost do življenja sovražnih civilistov in lastnih vojakov. Tako kot Putin je bil Hitler na koncu preveč nepotrpežljiv in nezaupljiv do lastnih generalov, kar je morda tudi privedlo do poraza v vojni. Tudi CNN je v svoji analizi prejšnji mesec Putinovo vojskovanje primerjal Hitlerjevim, pri čemer je opozoril na zelo podobne napake, ki sta jih oba naredila, od velikih logističnih težav do brutalnega uničenja in grozodejstev, ki samo krepijo sovraštvo do agresorja in voljo do upora. Kot je opisal biograf Ian Kershaw, Hitler trmasto ni hotel poslušati predlogov in zahtev svojih generalov po taktičnem umiku na vzhodu v poznejših fazah druge svetovne vojne, ko se je vojna začela obračati v prid velike sovjetske Rdeče armade. Namesto tega je vztrajal pri preveč optimističnih protiofenzivah, ki pa so večinoma propadle.
Hitler je že leta 1941 po prvih neuspehih v operaciji Barbarossa, ki se je zataknila približno 200 kilometrov od Moskve, postavil za vrhovnega poveljnika Wehrmachta. Od leta 1942 je Hitler osebno sprejemal vse odločitve o vojaški strategiji. Namesto da bi večino svojih sil usmerili v osvajanje Moskve, so se sile osi skoncentrirale na jug Rusije in Hitler je bil tisti, ki je vztrajal pri osvojitvi Stalingrada. Ko je Rdeča armada sprožila veliko protiofenzivo in obkolila nemško Šesto armado v opustošenem mestu, je Hitler prepovedal umik iz mesta, pri čemer je vztrajal pri zračnem mostu, ki ni imel možnosti za oskrbo obleganih sil z dovolj hrane, orožja in streliva. Izstradana, zmrznjena in zdesetkana Šesta armada se je februarja 1943 vdala, kar je pomenilo prelomnico v vojni. Porazi so se vrstili drug za drugim, vse do zadnjega, ko je v Berlinu zaplapolala sovjetska zastava.
Sara Kovač