Začetni meseci ruske invazije so prinesli dvig cen nafte in zemeljskega plina, kar je Moskvi prineslo nepričakovan dobiček. Toda ti časi so minili. Medtem ko se vojna že drugo leto nadaljuje, sankcije Zahoda pa krepijo, se državni prihodki vse bolj krčijo, rast gospodarstva pa se je močno znižala. Po vsej verjetnosti se začenja dolgoročno propadanje ruskega gospodarstva.
Največja izvozna produkta Rusije, torej plin in nafta, sta izgubila svoje glavne stranke, državne finance pa so močno obremenjene. Rubelj je od novembra v primerjavi z dolarjem izgubil več kot 20 odstotkov vrednosti. Zmanjšalo se je število zaposlenih, ker mladi odhajajo na fronto ali bežijo iz države zaradi strahu pred vpoklicem. Negotovost je prav tako zajezila poslovne naložbe. Začenja se dolgoročno nazadovanje ruskega gospodarstva. V to je prepričana Aleksandra Prokopenko, nekdanja uradnica ruske centralne banke, ki je že kmalu po invaziji zapustila državo. Vendar pa kriza še ni tako huda, da bi imela kratkoročni vpliv na zmožnosti ruskega vojskovanja. Toda primanjkljaj državnih prihodkov kaže na vse večjo dilemo, kako uskladiti naraščajoče vojaške izdatke s subvencijami in socialnimi izdatki, ki so predsedniku Vladimirju Putinu pomagali zaščititi civiliste pred stiskami, poroča The Wall Street Journal.
Ruski milijarder Oleg Deripaska je ta mesec opozoril, da Rusiji zmanjkuje denarja. Posvaril je, da prihodnje leto ne bo denarja, Rusija pa potrebuje tuje vlagatelje. Moskva je v veliki meri izgubila sosednji evropski trg. Z umikom zahodnih vlagateljev pa Rusija postaja vse bolj odvisna od Kitajske. S tem se uresničujejo njeni prastari strahovi – da bo postala gospodarska kolonija južne sosede. Kljub kratkoročni odpornosti Rusije se ji obeta temačna prihodnost. Rusija bo vse bolj prepuščena sama sebi in odvisna od Kitajske. V to je prepričana Marija Šagina, višja uslužbenka na Mednarodnem inštitutu za strateške študije možganski trust v Londonu. Za slabe obete je v veliki meri kriva napačna stava Putina v preteklem letu – da bo lahko izkoristil ruske dostave energentov z namenom zajezitve zahodnoevropske podpore Ukrajini. Evropske države so se, namesto da bi zmanjšale podporo Kijevu, hitro lotile iskanja novih virov ogljikovodikov.
Ruska prodaja plina evropskim državam je praktično usahnila, po začetnem skoku pa so svetovne cene plina močno upadle. Moskva namerava do junija proizvodnjo nafte zmanjšati za pet odstotkov glede na prejšnjo raven. Svojo nafto prodaja z diskontom glede na svetovne cene. Posledično so se državni prihodki od energije v prvih dveh mesecih letošnjega leta v primerjavi z lanskim letom zmanjšali skoraj za polovico, proračunski primanjkljaj pa se je poglobil. Fiskalna vrzel je v teh prvih dveh mesecih dosegla 34 milijard dolarjev, kar je enako več kot 1,5 % skupne gospodarske proizvodnje države. To pa Moskvo sili, da se še bolj zanaša na svoj državni premoženjski sklad, ki je eden glavnih protikriznih blažilnikov. Vlada se lahko še vedno zadolžuje doma, državni premoženjski sklad pa ima še vedno 147 milijard dolarjev, čeprav se je pred invazijo zmanjšal za 28 milijard dolarjev. Rusija je sicer našla pot za prodajo nafte na Kitajsko in v Indijo.
Produktivnost upada, gospodarstvo postaja tehnološko zaostalo in bolj izolirano
Kitajska pa ji je zagotovila in posredovala številne dele, ki jih je pred tem dobivala od Zahoda. Ruski uradniki priznavajo težave, a hkrati trdijo, da se je gospodarstvo hitro prilagodilo. Tudi Putin trdi, da je bila njegova vlada učinkovita pri zoperstavljanju grožnjam za gospodarstvo. Potencialna stopnja rasti Rusije je padla na približno en odstotek. Produktivnost upada, gospodarstvo pa postaja tehnološko zaostalo in bolj izolirano. Padec izvoza, slabšanje razmer na trgu dela ter povečana državna poraba povečujejo inflacijska tveganja. Ruska inflacija je februarja znašala 11 odstotkov v primerjavi z istim mesecem lani. Ta stopnja bo v prihodnjih mesecih začasno padla pod štiri odstotke, posledično pa bi se lahko prehodno izboljšali tudi številni drugi gospodarski kazalci. Industrija se sooča z največjim pomanjkanjem delovne sile vse od leta 1993. Kar približno polovica podjetij pa se sooča s pomanjkanjem delovne sile.
Zelo iskani so ključavničarji, varilci in strojniki, pomanjkanje delovne sile pa ovira celo vojaško proizvodnjo. Na področju uvoza se Rusija osredotoča zlasti na tehnologije, ki so ključne za vojno v Ukrajini. Govora je denimo o polprevodnikih in mikročipih s Kitajske, vendar pa delov primanjkuje v civilnih sektorjih. Vse bolj trpi tudi letalski sektor, kjer se soočajo s pomanjkanjem novih letal in delov, kar bi utegnilo privesti do težav z vzdrževanjem. Informacijska in finančna podjetja pesti pomanjkanje dostopa do zahodnih tehnologij, kot so programska oprema, sistemi za upravljanje baz podatkov ter analitična orodja ter oprema. Rusija poskuša nadomestiti uvoz tujega blaga z domačim, kar je le delno uspešno. Težava je v tem, ker je velik del telekomunikacijske opreme in napredne programske opreme za vrtanje nafte uvožen. Stanje malce že spominja na sovjetske čase, ko je bil poudarek na domači proizvodnji, je prepričan Vasilij Astrov, ekonomist na dunajskem Inštitutu za mednarodne ekonomske študije.
Zmanjšuje se pogajalska moč Rusije na svetovnem naftnem trgu
Prepričan je, da je skoraj nemogoče ustrezno nadomestiti primanjkljaj na teh področjih. Rast proizvodnje beležijo predvsem tovarne, ki izdelujejo rakete, topniške granate in vojaška oblačila, kar nadomešča to, kar je bilo v vojni potrošeno. Nekatere tovarne delajo v več izmenah, da bi zadostile povpraševanju, kot je dejal Putin. Proizvodnja orožja in streliv se je lani okrepila za sedem odstotkov, računalnikov, elektronike in optičnih izdelkov za dva odstotka (tudi pomembno za vojsko) na leto in 41 odstotkov decembra v primerjavi z novembrom. Po drugi strani pa je avtomobilska proizvodnja upadla za približno 45 odstotkov v primerjavi z letom poprej. Prodaja novih avtomobilov pa je februarja medletno upadla za 62 odstotkov. Rusija se je lani uspela izogniti najhujšemu predvsem zaradi visokih svetovnih cen energije. Domači BDP se je po uradnih podatkih skrčil za 2,1 odstotka namesto 10 do 15 odstotkov, kot je bilo predvideno. Izvoz plina v Evropo je sicer začel usihati šele poleti 2022. S tem pa se zmanjšuje pogajalska moč Rusije na svetovnem naftnem trgu, saj se ji ožijo možnosti izvoza nafte.
Domen Mezeg