Države članice na podlagi prava EU niso dolžne izdati humanitarnega vizuma prosilcem za azil, lahko pa to storijo na podlagi njihovega nacionalnega prava, je danes odločilo Sodišče EU v Luxembourgu.
Kot je pojasnilo sodišče, pravo Unije določa le postopke in pogoje za izdajo vizumov za tranzit preko ozemlja držav članic ali za načrtovano bivanje na ozemlju držav članic, ki ne presega 90 dni.
Odločali so o petčlanski družini iz Alepa
Sodišče je tako odločilo v primeru petčlanske sirske družine iz Alepa, ki je oktobra lani na belgijskem veleposlaništvu v Bejrutu vložila vloge za izdajo humanitarnih vizumov z omejeno ozemeljsko veljavnostjo na podlagi vizumskega zakonika EU, da bi lahko zapustili Alep in v Belgiji zaprosili za azil.
Sirska družina je odločbo o zavrnitvi izpodbijala pred belgijskim upravnim sodiščem za pravdne zadeve za tujce, češ da morajo države članice zagotavljati pravico do azila na podlagi listine EU o temeljnih pravicah in Evropske konvencije o človekovih pravicah (ESČP). Priznanje mednarodne zaščite naj bi bil edini način za preprečitev tveganja za kršitev prepovedi mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja.
Belgijsko sodišče je nato predložilo vprašanje za predhodno odločanje Sodišču EU
To je danes razsodilo, da takšne vloge ne spadajo na področje uporabe vizumskega zakonika. Pojasnilo je, da pravo Unije ne ureja vprašanja izdaje vizumov ali dovoljenj za prebivanje za daljši čas državljanom tretjih držav iz humanitarnih razlogov. Tovrstni primeri tako spadajo pod nacionalno pravo, je še sporočilo Sodišče EU. Po mnenju Sodišča EU bi, če bi državljanom tretjih držav dopustili vloge za izdajo vizumov, da bi pridobili pravico do mednarodne zaščite v državi članici po njihovi izbiri, to ogrozilo splošno sistematiko ureditve, ki jo je Unija vzpostavila za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito.
B. S.