fbpx

Srbski Kurir kljub pritiskom razkriva sumljivo poslovno preteklost srbskega tajkuna Dragana Šolaka, ki stoji za projektom portala N1 Slovenija

Srbski poslovnež Dragan Šolak (Foto: United Group/STA)

Srbski telekomunikacijski in medijski mogotec Dragan Šolak namerava spomladi v Sloveniji zagnati ambiciozni projekt novičarske strani N1 Slovenija, čez čas pa še televizijsko hišo, ki bo skrbela za krepitev medijskega enoumja pri nas, ima zanimivo poslovno preteklost. Poslovni vzpon lastnika United Group se je začel že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so vladali idealni pogoji za izigravanje veljavnih zakonov in kršitev le teh. Največji rop v jugovzhodni Evropi pod krinko demokracije in boja za svobodo medijev je tako zrasel iz zelo skromnega, sumljivega in ciljno usmerjenega poslovanja Dragana Šolaka, ustanovitelja in lastnika kabelske mreže SBB in United Group. Tak princip delovanja ga po poročanju srbskega Kurirja spremlja vse do danes, ko je zaradi izjemnega osebnega bogastva in upravljanja interesno-poslovnega lobija postal osebnost z nenasitno ambicijo potopiti vse okoli sebe – tako na poslovnem kot tudi na političnem področju.

Njegov oče Njegoš Šolak je v začetku devetdesetih let (1990-1993) opravljal delo dekana Ekonomske fakultete v Kragujevcu. Po pričevanju znancev te družine je starejši Šolak poleg tega, da je sinu Draganu dal začetni kapital za ustanovitev podjetja, poskrbel tudi za zasnovo koncepta in ustanovitev prvih sinovih podjetij.

Po besedah ​​znancev je Dragana Šolaka je ta s svojimi posli pričel že tekom študija na Fakulteti za elektrotehniko v Beogradu, vendar študija ni končal. Prvo zaposlitveni priložnost je našel v takrat zelo znani produkcijski hiši “Vance”, kjer se je pobliže spoznal s prodajo takrat priljubljenih CD in DVD plošč. Okoliščine v tem poslu so bile takrat izrazito specifične, ker so bili imetniki avtorskih del tudi nosilci avtorskih pravic. Ob tem je potrebno omeniti, da v času takratnih sankcij na Balkanu, avtorji niso imeli ustreznega pravnega varstva. Ko je uvidel vse poslovne priložnosti, se je Šolak preselil v Slovenijo, kjer je z ženo Gordano ustanovil podjetje “Taped Pictures” (T. Pics). Podjetje je prodajalo CD-je in DVD-je, pa tudi uvažalo in distribuiralo dela iz nekdanjih jugoslovanskih republik.

Večkrat tožen
Viri iz takratne kreativne industrije so beograjskim medijem razkrili, da se je podjetje “Taped Pictures” poleg prodaje ukvarjalo tudi z izdajanjem CD in DVD plošč in pri tem kršilo sankcije glede uvoza filmov iz Srbije. Podjetje zakoncev Šolak je bilo zaradi sporov na račun avtorskih pravic večkrat obtožen pred slovenskimi sodišči, kar je privedlo do tega, da je leta 1998 podjetje končalo v stečaju. V tem času se je Šolak spoprijateljil z Aleksandrom Backovićem, takratnim generalnim direktorjem glasbene založbe PGP RTS. Šolakov novi prijatelj mu je omogočil, da je poslovanje svojega podjetja prenesel v prostore PGP-ja na Miklošičevi cesti v Ljubljani, ki so bili v lasti PGP RTB že iz časa osemdesetih let. V času, ko je bila Zvezna republika Jugoslavija pod sankcijami, je PGP Šolakovi družbi podelil različne pravice za objavo in distribucijo filmov in glasbe na področju Slovenije in Hrvaške. Z uporabo sankcij, pa tudi posebnosti dogovora s PGP in nerešenih premoženjskih razmerij med nekdanjimi republikami SFRJ, se je Šolak uspel s pomočjo odvetnika uspel uradno vpisati kot lastnik ljubljanskih prostorov PGP-ja z namenom, da ohrani lastništvo. Zaradi teh mahinacij in z namenom se je znašel v večletnem sodnem sporu s PGP.

Backović je za Kurir potrdil, da je podjetje “Taped Pictures” vodilo predstavništvo PGP RTS-ja v Ljubljani. Po Daytonskem sporazumu in odpravi sankcij je odprtje predstavništva PGP RTS v Ljubljani predstavljalo njihov prvi izhod na regionalno tržišče. Odprtja predstavništva v središču Ljubljane se je poleg vodstva PGP-ja udeležil tudi Veljko Knežević, takratni veleposlanik ZRJ v Zagrebu. To predstavništvo je vodilo podjetje “Taped Pictures”. “Zaradi problema nasledstva med nekdanjimi republikami SFRJ je prišlo do spora glede lastništva prostorov PGP-ja, a kolikor vem, je še vedno ostal v lasti RTS-a,” je dejal nekdanji direktor PGP RTS.

Anonimni darovalec
Šolak je na račun svojega načina mešetarjenja in izigravanja pravnih prepisov nadaljeval tudi na Hrvaškem. V času, ko je v Sloveniji prodajal CD-je in DVD-je, je Šolak sklenil partnerstvo s podjetjem “Continental film” iz Zagreba, s katerim se je hitro znašel v sporu zaradi licenc za DVD-izdajo animiranih filmov “Disney”. Ta srbski poslovnež je v devetdesetih letih kupoval tudi licence za izdajo CD-jev zagrebškega “Jugotona” za ozemlje Slovenije. Šolak je v kratkem času v Sloveniji zgradil tudi trgovino za distribucijo glasbenih vsebin. Medijska mreža Antidot je s sklicevanjem na neimenovane vire objavila, da se za uspešnim poslovanjem Šolakovega podjetja v Sloveniji “skriva anonimni sodelavec iz Velike Britanije, katerega identiteta ni znana in je svojemu balkanskemu partnerju zagotovil odprt račun in sredstva za nakup blaga . “

V vmesnem času je Šolak skupaj s svojim zetom Dušanom Radosavljevićem v Kragujevcu ustanovil podjetje “Jukom”, ki se je ukvarjalo z navijanjem trakov in kaset VHS. Sedež Šolakovih podjetij v Kragujevcu je bil sprva na naslovu nekdanje družinske hiše, na ulici Zore Radulović, nato pa je bila prodana mestu na račun izgradnje obvoznice okoli Kragujevca. Radosavljević in Šolak sta za potrebe podjetja najela stroje, nato pa kupila del hale v stavbi nekdanjega podjetja “Romanija”.  “Jukom” je s pomočjo partnerjev iz Slovenije in Velike Britanije sodeloval z nemškim podjetjem BASF, iz katerega so uvažali video in avdio trakove. Leta 1998 je Šolakovo poslovanje v Sloveniji nenadoma propadlo, podjetje “Taped Pictures” pa je končalo v stečaju zaradi neplačanih računov upnikom.

Foto: STA

Politične vezi
Istega leta se je Šolak vrnil v Srbijo in skupaj s svojim zetom Radosavljevićem in še enim partnerjem ustanovil podjetje Kablovski distributivni sistem (KDS), predhodnico današnje SBB. Ker se po takratnih predpisih niso mogli samostojno registrirati za distribucijo televizijskih vsebin, je Šolaku in Radosavljeviču 25 odstotkov kapitala zagotovila skupščina mesta Kragujevca prek lokalne Radiotelevizije Kragujevac (RTK). KDS je nato pričel z uvajanjem kabelske televizije na področju Kragujevca, kmalu je zmagal na razpisu za dela na področju Beograda, Mladenovca in več drugih mest v Srbiji. Za KDS je bil to velik posel, zato si je moral Šolak za naslednjo fazo poslovanja zagotoviti dodatna finančna sredstva. Tako je iz špekulativnih fondov dobil večmilijonska sredstva, kar pa mu je omogočilo, da je postal velik igralec v regiji.

Po pričevanjih poznavalcev takratnih političnih razmer v Kragujevcu je bil Šolak po letu 2000 v tesnih odnosih z vrhom lokalnega odbora Demokratske stranke, predvsem z Vlatkom Rajkovičem in Predragom Petakovićem, ki je bil direktor RTK. Sodelovanje z državo je bilo za Šolaka ključnega pomena, da je uresničil svoj cilj in svoj posel preusmeril v  distribucijo televizijskih vsebin, dejavnost, za katero je bil prepričan, da mu bo prinesla ogromen in hiter zaslužek. Rajković in Petaković o tem poslu ne želita razpravljati. “Ne želim o tem govoriti. Že dolgo sem “zunaj tega”, pred 20 leti sem bil direktor RTK-ja, sedaj pa sem v pokoju”, je na kratko zatrdil Petaković.

Kurir se raziskavi ne bo odpovedal
Kljub vsem pritiskom poslovnega in političnega lobija Šolaka in Dragana Đilasa, bo Kurir nadaljeval z raziskovanjem umazanega posla in sodelovanja tega tandema. Vendar je simptomatično, da pritiski in napadi na Kurir potekajo pred vsako objavo raziskav o Šolaku in ljudeh okoli njega.

Nekdanji Šolakov partner in zet Dušan Radosavljević se nerad spomni njune skupne poslovne avanture. Na vprašanje, kako je bila ustanovljena KDS v Kragujevcu, je Radosavljević na kratko povedal, da o tem ne želi govoriti. “Zame je bila to zelo slaba izkušnja, o kateri res ne želi govoriti”.

Aleš Ernecl