Jugoslovanski komunistični diktator je bil eden od največjih krvnikov 20. stoletja, vseeno pa smo lahko priča, kako mu številni jugonostalgiki še 39 let po njegovi smrti pojejo hvalnice.
Mnogi se spominjajo, kako je po smrti jugoslovanskega diktatorja Josipa Broza Tita, 4. maja 1980, vlak z njegovimi ostanki potoval od Ljubljane do Beograda, medtem ko so po pisanju hrvaškega spletnega portala Narod oblasti silile ljudi, da se zbirajo na mestih, kjer je vlak peljal mimo.
Tita si bo zgodovina zapomnila kot “enega od najsurovejših zločincev, katerih ime je povezano z nepredstavljivim številom človeških žrtev”. Jugoslovanski diktator je prišel na oblast leta 1945. Do pred tem, tudi v kraljevini Jugoslaviji, je namreč komunistična partija lahko delovala zgolj v ilegali.
Tito sam izdal ukaz za povojne poboje
Čim se je krvnik dokopal oblasti, pa je pokazal zobe. Njegovi jugo-komunisti so odgovorni za povojne poboje, mučenja in usmrtitve poraženih vojakov, civilistov, žensk in otrok. Ozemlje razpadle Jugoslavije je polno neoznačenih grobov, kamor so partizani pometali trupla pomorjenih v izvensodnih pobojih. Tito je zato, po virih, ki jih navaja Davor Dijanović, celo sam izdal ukaz za poboje, kot so bili tisti v Hudi jami in Kočevskem rogu.
A to je bil šele dober začetek Titove krvave zgodovine. Po prihodu na oblast se je začelo s pregonom Katoliške cerkve, v katerem je bilo v povojnem obdobju ubitih več sto duhovnikov, menihov in redovnic. Na Hrvaškem so tako ubili škofa Josipa Mario Carevića, najbolj poznan pa je proces proti zagrebškemu nadškofu, blaženemu Alojziju Stepincu.
V zgodovino se je zapisal med deset najbolj okrutnih zločincev v zgodovini
Tito je namreč od Stepinca po vojni želel odcepitev od Vatikana ter ustanovitev “državne cerkve”. Stepinac je ponudbo zavrnil, zaradi česar je postal žrtev montiranega sodnega procesa, zaradi katerega je preživel pet let v zaporu v Lepoglavi, ostanek življenja pa v hišnem priporu v Krašiću. Po trditvah nekaterih naj bi bil za Stepinčevo smrt kriv ravno Tito, ki je osebno ukazal njegovo zastrupitev.
Koncentracijska delovna taborišča na Golem otoku in otoku Sv. Grgurja so samo nekateri od resničnih simbolov Titove diktature, ki jih njegovi oboževalci radi tako hitro zanemarijo. Po sporu s Stalinom je jugoslovanski diktator dal tja zapreti tudi vse Stalinove pristaše, a to je bil samo začetek, v taborišču so končali tudi vsi drugi politični disidenti. Tito je zaradi svoje surovosti pristal med desetimi najbolj okrutnimi zločinci vseh časov.
Ivan Šokić