Delovni stroji so pred leti med gradbenimi deli odkrili povojno komunistično morišče v gozdu Bilje na Hrvaškem. Po navedbah so tam pobiti ujetniki, ki jih niso uspeli prepeljati do taborišča Čemernice, kjer je bilo po nekaterih ocenah ubitih nekje od štiri do 15 tisoč ljudi. Krvoločni partizani so v predoru ozkotirne železnice zbrali na tisoče ljudi in jih pustili umreti, kot se je to zgodilo v Barbarinem rovu v Hudi Jami pri Laškem, kjer so ljudi zaprli v rudniške jaške in jih mnoge še žive zazidali.
Leta 1945 se je v istoimenskem gozdu na območju Spodnje Čemernice od maja do zimskih mesecev dogajal grozljiv zločin v katerem so bili ustreljeni nekdanji hrvaški domobranci, ustaši in nemški vojaki. Po pričevanjih se je reka Kolpa zaradi krvi prelivala v rdeče barve. “Moj pokojni oče Stjepan je bil legionar v nemškem Wehrmachtu in eden izmed zadnjih ljudi s Križeve poti, odpeljih v koncentracijsko taborišče Zgornja Čemernica, kjer je preživel z božjo pomočjo, spomine pa je delil z mano tudi stric,” pravi Vlado Muža, HDZ-jev župan v občini Topusko. Več let se je trudil, da bi odkril lokacijo pokopanih žrtev, medtem ko so nanje odlagali na desetine ton odpadkov, poroča Hazud.
Muža še pove, da so brez sojenja obsojeni na smrt, prišli v kolonah, eden prvih, tisti z več tisoč nemškimi vojnimi ujetniki, pa je prišel iz Ilirske Bistrice. Sogovornik je delil svoje spomine iz leta 1978, ko pravi, da so francoski strokovnjaki za geologijo, ki so živeli v bližini Mužinijev v Topuski, poročali o iskanju večjega števila okostij z bagri. Prebivalci so o zločinih šepetali, širši javnosti pa je to preko medijev prikrito, kar pa je bilo tipično za stalinistični režim, ki ni nikoli upošteval človekovih pravic in dostojanstva ljudi. Zgodovinarji so množično usmrtitev pripisovali lokalnim četnikom in prosovjetskim prebivalcem. Župan še poudari, da bi morali izraziti spoštovanje do vseh žrtev, ki so bile usmrčene v vojaških uniformah, medtem ko so zagovarjale hrvaško svobodo.
Žrtvam bi se radi poklonili
Sogovornik si želi, da bi “Križ resnice” v humanitarni akciji izpostave “hrvaškega domobranstva” in škofije iz Siska ter sisaško-moslavške županije našel prostor, kjer bi se lahko poklonili spominu na pokojne. Med drugim je bilo na območju Gline kar sedem zaporniških taborišč in ducat mest, kjer so usmrtili v večini hrvaške vojake, ki so bili prisilno vrnjeni iz Slovenije in iz zaporov v Sisku, Petrinji in Glini. Največje taborišče na tem območju je bilo na nogometnem igrišču pri Glini, kjer je v takrat prebivalo 30 tisoč nemških vojakov. Pokojni domoljub Karlo Lipak je članom okrajne delovne skupine povedal, da je takrat izginil celoten kontingent poražencev, ki so izginili zaradi izčrpanosti, mučenja in bolezni.
“Čemernico so imenovali kar za kraj iztrebljanja, saj je imela tri mesta za usmrtitev in pokopališče,” je povedal Ivan Dragičević iz Topuska, ki se je pridružil partizanom septembra 1943 in je z njimi deloval vse do leta 1945. Dragičević je še navedel, da je bilo v taborišču ves čas na stotine ljudi, po ocenah pa je tam bilo ubitih nekje med štiri in 15 tisoč ljudi. Največji poboj se je zgodil ravno v gozdu Biljeg, kjer so krvoločni partizani v predoru ozkotirne železnice zbrali na tisoče obupanih ljudi in jih pustili umreti, kot se je to zgodilo v Barbarinem rovu v Hudi Jami v bližini Laškega.
Sara Kovač