Z upokojenim kontraadmiralom Italijanske vojaške mornarice Nicolo de Felicejem smo se pogovarjali o migracijah, političnih razmerah v Italiji in odnosih v Evropski uniji.
Gospod kontraadmiral, v zadnjih letih ste se uveljavili kot kritik množičnih migracij. Kaj vas je pripeljalo do tega?
V vlogi italijanskega obrambnega atašeja v Tuniziji v letih 2007–2010 in kot vodja italijanske mornarice na Siciliji od leta 2015 do 2018 sem imel neposredne izkušnje z migracijami. Bil sem tudi organizator dviganja ladje, ki se je 18. aprila 2015 potopila v libijskih vodah s 700 ilegalnimi migranti na krovu. Od tega trenutka sem se odločil za boj proti kriminalcem, trgovcem z ljudmi, tihotapcem in tistim, ki kot nekatere nevladne organizacije služijo s temi nesrečneži in povečujejo smrtne žrtve na morju.
Pred upokojitvijo ste poveljevali mornarici na Siciliji. Ali nam lahko iz izkušenj poveste, kakšne so migracijske razmere v tem delu Evrope?
Pretok ilegalnih migrantov iz Tunizije in Alžirije je večinoma povezan z željo ljudi, da pobegnejo iz države, kjer ni dela in razvoja, je pa veliko korupcije in neorganiziranosti, in pridejo v Evropo po blaginjo. Poleg tega mnogi kriminalci in zlikovci pobegnejo pred tunizijskimi ali alžirskimi sodišči, da bi našli zatočišče v Evropi, nadaljevali s kaznivimi dejanji in prekrški ter se pridružili evropskim kriminalnim organizacijam, ki se ukvarjajo z mamili in s prostitucijo. S tokom ilegalcev vstopajo tudi teroristi in zagrizeni džihadisti, ki nameravajo napasti evropske državljane. Mnogi od teh migrantov prihajajo iz Bangladeša − države, ki zagotovo ni v Afriki −, vendar so jih po zraku prepeljali v Libijo ali Tunizijo, zahvaljujoč obstoju mednarodno strukturiranih kriminalnih organizacij. Podsaharski ilegalni migranti nato Libijo zapustijo na ladjah nevladnih organizacij, ki migracije spodbujajo. Vsi ti ilegalci trgovcem z ljudmi plačajo precejšnje vsote, kar krepi tudi trge nezakonitega orožja in mamil v Afriki po vsem svetu.
Množične migracije so veliko breme − finančno, infrastrukturno, socialno. Kakšno je zdaj stanje v Italiji?
Finančna in socialna zaveza v Italiji za obvladovanje nezakonitega migracijskega toka je precej zahtevna. Samo v prvem polletju 2021 je prispelo približno 20.000 ilegalnih priseljencev, trikrat več kot v istem obdobju leta 2020 in osemkrat več kot v istem obdobju leta 2019, ko je bil Salvini v vladi notranji minister.
Vse to pomeni tudi vnovični zagon poslov tistih, ki v Italiji računajo s hinavščino dobrodušnega gostoljubja in to izkoriščajo za bogatenje na račun italijanskih državljanov.
Številni Italijani verjamejo, da je EU Italijo glede migracij pustila na cedilu. Se strinjate z njihovim mnenjem?
Seveda. Hinavščina držav članic EU je očitna. Namesto da bi razmišljali o organizaciji z opredelitvijo skupne fronte za to nezakonito invazijo migrantov, na eni strani dajejo izjave o solidarnosti z Italijo, na drugi pa se nočejo aktivno spoprijeti s problemom, prepuščajo pa Italiji in drugim državam južne Evrope, da se same spopadajo s tem dramatičnim pojavom. Evropejci lahko najdejo rešitve za ustavitev nezakonitega toka.
Ali vaši kolegi častniki večinoma delijo vaše mnenje o migraciji? Kakšno je mnenje častnikov drugih vej oboroženih sil, karabinjerjev, finančne straže?
Italijansko razmišljanje je večinoma podobno mojemu, tako da politične ankete kažejo 51 odstotkov podpore desni sredini. Predvsem Italijani, ki živijo v predmestjih velikih mest, v sektorjih, ki so najbolj v stiku s pojavom navzočnosti ilegalnih priseljencev, so tisti Italijani, ki še vedno verjamejo v Evropo narodov, v zahodne tradicije, v absolutne vrednosti in tisti občutek za prav, ki sta nam ga zgodovina in rimska civilizacija omogočila, da se počutimo blizu, solidarni z idejo suverenosti in identitete, zaradi česar je bila Evropa zibelka civilizacije.
Nedavno je bila umaknjena obtožnica proti Caroli Rackete, ki je leta 2019 s svojo ladjo napadla čoln finančne straže. Kaj menite o tej potezi tožilstva?
Mislim, da je del italijanskega sodstva na žalost preveč zaslepljen z idejami politične levice, tako da ne priznava svete pravice obalne države, da zahteva suverenost v svojih teritorialnih voda, ne spoštuje pomorskega zakona, ki je bil ratificiran v OZN, ne spoštuje dela mornarjev na vojaški ladji, da odobrava poskus nasaditve patruljnega čolna Guardie di Finanza. Primer sodnika Palamare po izidu knjige, ki jo je napisal (z naslovom Il sistema), lahko marsikomu odpre oči. Ukrepi Carole Rackete so bili vsi proti mednarodnemu pomorskemu pravu, proti italijanskemu navigacijskemu zakoniku in proti zakonskim odlokom o nacionalni varnosti. Kršitve Carole Rackete so jo naredile za pravo piratko 21. stoletja.
Zagovarjate načelo, da bi morale države, katerih zastave plapolajo na ladjah nevladnih organizacij, sprejeti migrante s teh ladij, namesto da bi jih izkrcali v Italiji. Zdi se, da se italijanska vlada s tem stališčem ne strinja, zakaj?
Kadar ima ladja zastavo neke države, je pravni sistem te države tisti, ki kaže, da je bila ta ladja očitno vpisana v register plovbe te države in da bo spoštovala tako upravna kot kazenska pravila v primeru kaznivih dejanj na krovu. Znano je, da ladja brez zastave ne more pluti, sicer bi jo vsaka mornarica štela za piratsko ladjo. Zastava torej označuje ozemlje in suverenost te države na krovu te ladje. Uredba EU iz Dublina (člen 13) pravi, da je država članica EU odgovorna za mednarodno zaščito prvega nezakonitega prehoda migrantov na svojem ozemlju. Norveška, katere zastavo nosijo ladje nevladnih organizacij Ocean Viking in Geo Barents, čeprav ni del EU, je ratificirala dublinsko pogodbo, misli, da lahko pristojnosti prenaša na Italijo in druge južnoevropske države, kar ne drži. Če italijanska vlada ne upošteva mednarodnega prava, obstajata le dva odgovora: ali tega ne želi ali pa ne pozna mednarodnega prava. Danes in pri nekaterih ljudeh v vladi lahko pričakujemo karkoli.
Katere druge ukrepe bi sprejeli za ustavitev migracij v Sredozemlju?
Za tunizijski tok je nujno, da se Evropa sooči s tunizijsko vlado, tako da je mogoče izvajati mešane evropsko-tunizijske patrulje v tunizijskih teritorialnih vodah in tudi na kopnem, da preprečijo odhode majhnih čolnov, ki plovejo proti Lampeduzi. Na tunizijskih obalah je treba namestiti sistem video-radarskega nadzora in okrepiti sodelovanje s tunizijsko nacionalno gardo, vključno z evropskimi strokovnjaki, ki bodo navzoči na občutljivih točkah, da bi preprečili poskuse tihotapcev, da podkupijo lokalne policiste.
Za Libijo je najprej treba odpraviti dejavnik privlačnosti ladij nevladnih organizacij, ki spodbujajo tihotapce, da v okrilju teh ladij pošiljajo na morje čolne z ilegalnimi priseljenci. Iz tega razloga bi morale matične države po potrebi odstraniti zastavo s teh ladij, da ne bodo mogle več delovati. OZN z UNHCR in IOM mora delovati učinkoviteje in z ustanovitvijo centrov za repatriacijo in situ zagotavljati dvostranske sporazume z državami izvora za nezakonite priseljence, da se zagotovi repatriacija in začne redna migracijska politika za tiste, ki jo resnično potrebujejo.
Za balkansko pot upam na večje in učinkovitejše sodelovanje med Italijo, Slovenijo in Hrvaško kot državami članicami EU na južnih mejah Hrvaške ali Slovenije, da bi preprečili vdor nezakonitih ljudi.
V intervjuju za El Tempo ste dejali, da je migracija velik posel, da samo v poletnih mesecih tihotapci migrantov zaslužijo okoli 350 milijonov evrov na račun “vozovnic”.
Samo iz Libije pričakujemo v poletnem obdobju 2021 najmanj 70.000 ilegalnih priseljencev. Junijski podatki potrjujejo te napovedi. Če upoštevamo, da Bengalci plačujejo trgovcem z ljudmi do 30.000 evrov na osebo, podsaharski pa 4 do 6 tisoč evrov, je to enostavno izračunati. Finančniki nevladnih organizacij, kot so nemška Protestantska cerkev in skrajno levičarska nekdanja komunistična stranka NDR Die Linke, ne razumejo, da ta denar samo obogati trgovce, odgovorne za številne smrtne žrtve na morju, ki postanejo “nevede” sostorilci poznejših naložb v trg drog in orožja v Afriki.
Ali drži, da tudi nevladne organizacije sodelujejo s kriminalci in služijo na račun migrantov?
Glede teh hipotez je italijansko pravosodje začelo več uradnih preiskav. V vsakem primeru pa trgovci z ljudmi, gibanje ladij nevladnih organizacij ob afriški obali ves čas spremljajo po internetu (vesselfinder.com), zato dobro vedo, kdaj poslati na morje čolne z ilegalnimi migranti. Zato verjamem, da lahko etično rečemo, da so odgovorni za te dramatične dogodke, vključno s smrtnimi žrtvami na morju.
Nasprotnike migracij napada globalistična kabala, njeni mediji, nevladne organizacije … Ste tudi vi to že doživeli?
Prejel sem neposredne napade na družbena omrežja več ljudi, ki, ubožci, še zdaleč ne razumejo resničnosti kaznivega fenomena ilegalnih migracij. Sistem evropske radikalne levice in zagovornikov globalistične filozofije je odgovoren za lažne in hinavske misli o gostoljubju v Evropi.
Kulturna in etnična večdimenzionalnost se lahko izkažeta za potencialni dejavnik družbene rasti, vendar odsotnost razvoja in gospodarske širitve skorajda ne omogoča brez travme absorpcije velikih množic priseljencev z izrazitimi kulturnimi razlikami, torej pojav fenomena “skupnosti znotraj skupnosti”, bolj ali manj zaprti in izolirani v skupnosti, ki jih le delno integrira. V tem smislu globalizacija ne vpliva na to, da bi odpravila razlike, temveč na drobljenje v velikih mestih. V bistvu se porajajo scenariji globoke socialne negotovosti, v katerih državljani nikakor niso varni pred velikim in majhnim kriminalom. Ukrepi socialne pomoči, ki se danes štejejo za “običajne in bistvene”, bodo v takšnih razmerah težko zagotovljeni prebivalstvu, saj tudi državni administraciji primanjkuje zadostnih ekonomskih virov.
Glede na javnomnenjske raziskave se Italija v zadnjem času politično premika v desno. Ali je ta premik posledica migracijskih težav?
Italijani sledijo zdravi pameti in spoštujejo vrednote države z veliko civilizacijo, zgodovino in identiteto, ki so morda med najbolj zaznamovanimi v Evropi. Če obstaja pojav, kot je tajno priseljevanje, ki ni povezan s pobegi z vojnih območij, ki napada tradicijo, identiteto ljudi, civilizacijo, religijo, temeljne vrednote spoštovanja, suverene pravice in dobrega skupnega življenja, potem je naravno, da se umaknemo anonimnosti velike maše in izražamo svoje mnenje tudi v politiki. Prepričan sem, da bo na prihodnjih italijanskih volitvah leta 2023 desnica krepko zmagala. In potem bo zaželeno, da lahko tudi drugi narodi, kot je Slovenija, razmislijo o tem dramatičnem pojavu ilegalnega priseljevanja in se skupaj z Italijo borijo, da velike mednarodne organizacije, kot sta OZN in EU, usmerjajo k zdravi pameti in ustavijo nezakonit migracijski tok v Evropi.
Torej menite, da bo Italija po naslednjih volitvah dobila močno desničarsko vlado?
Da, zagotovo.
Govori se, da bi lahko v novi desničarski vladi zasedli mesto obrambnega ministra. Če se to zgodi, kakšne bi bile vaše prioritete?
Ne vem, kdo je razširil to govorico, vendar ne drži. Lahko rečem, da bom zagotovo na voljo, da dam svoj prispevek k zmanjšanju tega pojava, ki povzroča toliko škode Italiji in Evropi. Ne gre samo za problem obrambe ali ministrstva za notranje zadeve, ampak celotna vlada mora določiti in se dogovoriti o strategiji – pravim ji neposredna strategija −, ki lahko vzpostavi vse instrumente državne (in mednarodne) moči tako, da bodo dosegli cilje, ki jih je postavila politična oblast. Ne bo lahko, vendar moramo poskusiti.
Nam ob koncu lahko poveste svojo vizijo prihodnosti Evrope?
Rad bi bil optimističen glede prihodnosti svojih treh sinov. Sanjam o politični in institucionalni uniji, ki temelji na konfederaciji, ki bi nastala v razmerju med skupino evropskih držav, ki si z združevanjem interesov na področju mednarodnih dejavnosti in obrambe zasledujejo skupne cilje z enotnimi dejavnostmi, ki jih izvajajo konfederalni organi. Sanjam o evropski konfederaciji, ki bi temeljila na mednarodnem pravu med neodvisnimi in suverenimi državami, spoštovala tradicijo in identiteto vsakega evropskega ljudstva, ustanovljeno in urejeno na podlagi pravil pakta konfederacije. Sanjam o konfederaciji držav, ki je subjekt mednarodnega prava, le če se dejavnost konfederalnih organov nanaša na mednarodne odnose in je primerljiva kot entiteta, ki se razlikuje od držav članic.
Biografija
Upokojeni častnik italijanske mornarice, kontraadmiral Nicola De Felice (rojen v Rimu, 4. avgusta 1958), je poveljeval več fregatam in rušilcem ter sodeloval v skoraj vseh Natovih, evropskih in nacionalnih pomorskih operacijah od vojne v Libanonu leta 1982. Sodeloval je pri nacionalnih in evropskih projektih ter kapacitivnih obrambnih razvojnih dosežkih, izpolnjeval programsko-finančne in strateško-doktrinarne zaveze v generalštabu obrambe. Bil je na prestižnih položajih v tujini, kot je vojaški ataše v Tuniziji. Njegova zadnja naloga, ki je leta 2018 končala njegovo aktivno službo, je bila naloga vodje italijanske mornarice na Siciliji. Zaradi izkušenj z nezakonitimi migracijami, ki jih je pridobil kot aktivni častnik, se je po upokojitvi začel udejstvovati v politiki. Je poročen in oče treh sinov.
Bogdan Sajovic