Za demokratični centralizem ste verjetno že kdaj slišali. Gre za izraz, ki je v politično rabo prišel iz leninizma, torej iz totalitarnega okolja. Torej je jasno, da nima kaj dosti opraviti z demokracijo, čeprav bi ta pojav lahko opazili marsikje v družbenih podsistemih.
Gre pa nekako tako: če centralni organ v nekem sistemu sprejme neko odločitev, le-ta postane zavezujoča za vse analogne organe. V času komunistične Jugoslavije to pomenilo, da je Centralni komite Zveze komunistov Jugoslavije sprejel nek sklep, ki ga nobeden od republiških centralnih komitejev ni mogel spodbiti, ker je postal obvezujoč in zavezujoč za vse ostale organe. Ta primer navajamo, ker smo ravno v jubilejnem letu 2021 in ko smo ob 30-letnici samostojne Slovenije veliko brali in poslušali o tem, zakaj je Slovenija sploh portala samostojna in neodvisna država.
Marsikoga bo prešinilo, češ ali se v sedanji Evropski uniji ne dogaja nekaj zelo podobnega. Težave na relaciji Bruselj-Budimpešta trajajo že nekaj časa. Začelo se je že pred leti zaradi madžarskega upora nameram EU po sprejemu ilegalnih migrantov. Že takrat se je pokazalo, da lahko prisilna enotnost EU deluje le po sistemu korenčka in palice. Če kdo ne sprejme plana, ki ga načrtuje center, ga je treba pač disciplinirati in z diktatom prisiliti, da se začne drugače obnašati. In tu se vidi, da v boju med načelom konsenza, kjer so članice EU enakopravne in skupaj odločajo o zahtevah, ter načelom “en človek, en glas” (torej močnejše države zmagajo) zmaguje tisto drugo. Kar v praksi pomeni, da država članica EU na svojem ozemlju ne more več uveljaviti svoje suverenosti in ima celo precej manj pravic kot katera od zveznih držav ZDA (ki imajo razvito visoko stopnjo avtonomije).
V našem primeru gre tokrat za namero madžarske vlade, da prepreči evropski centralistični načrt po enotni uvedbi spolne vzgoje (po meri LGBT) v šolstvo vseh evropskih držav. Vas to na kaj spominja? No, leta 1983 smo v Sloveniji, tedaj še socialistični republiki, imeli razpravo o t. i. skupnih jedrih v šolstvu. Dejansko je to pomenilo težnjo po poenotenju šolskih programov po celotni Jugoslaviji glede na proporcionalnega deleža vsakega naroda v sestavi tedanje države. Za Srbijo je bila takšna ureditev zelo ugodna, medtem ko smo jo Slovenci smatrali kot napad na našo kulturo. Nič čudnega, da je nanjo civilna družba burno reagirala in tudi slovenskemu partijskemu vrhu ni bilo vseeno. Če bi se to uveljavilo, bi postali podobni Sovjetski zvezi, ki je rusificirala vse ostale sovjetske republike. Nevarnost takšnega prisilnega poenotenja šolstva je bila sicer odbita, vendar se je kmalu zatem pojavil predlog ustavnih sprememb, ki bi federalizirano SFRJ spet močno centraliziral. Vrh slovenske partije se je temu uprl šele septembra 1989 s sprejemom ustavnih amandmajev, pred tem pa se je obnašal zelo pasivno. Šele takrat so se namreč zavedeli, da bi lahko beograjska uvedba izrednega stanja v Sloveniji (brez njihove privolitve) pomenila tudi sekanje njihovih glav. Mar ni sovjetski voditelj Leonid Brežnjev načelo demokratičnega centralizma nadgradil s svojo doktrino, da lahko sovjetske čete v državah, kjer imajo »težave«, ukrepajo s “pomočjo” t. i. zdravim silam v tej državi? Spomnimo se Češkoslovaške leta 1968.
Kaj nam ta zgodba pove? Kar veliko. Med drugim to, da tudi demokratične zveze držav – spomnimo, k EU smo pristopili na podlagi referenduma – niso odporne na totalitarne pojave, kot je denimo demokratični centralizem. In žal velja, da je bitka za suverenost Madžarske hkrati tudi bitka vsake članice EU za lastno suverenost.
Sedaj pa pojdimo k drugemu problemu – to je vzgoja in izobraževanje. Verjetno ste že nekajkrat prebrali, da imajo starši pravico, da svoje otroke vzgajajo v skladu z lastnim prepričanjem in vrednotami. To pravico zagotavljajo številne konvencije, ki pokrivajo področje varstva človekovih pravic. Iz tega izhaja načelo, da bi morali v vseh demokratičnih državah šolski sistemi zagotavljati uresničevanje teh pravic. Spomnimo: v drugi polovici devetdesetih let se je v naši državi o tem precej govorilo, saj se je Slovenija pripravljala na velik reformni projekt na področju šolstva, to je bila uvedba povsem nove, devetletne platforme osnovnošolskega izobraževanja. Nosilec te reforme je bil eden od ideologov sedaj že propadle LDS dr. Slavko Gaber, ki je bil minister za šolstvo in šport (danes bi se temu reklo za izobraževanje, znanost in šport) v letih 1992-1999. Ta resor je prevzel že takoj po padcu Demosove vlade, ko je bil za premierja prvič izvoljen dr. Janez Drnovšek, iz vlade pa se je moral umakniti dotedanji minister, sedaj že pokojni dr. Peter Vencelj (SDZ/SKD). To je bilo že v času po osamosvojitvi, ko so se že dogajale “delitve duhov” in ko so se mnogi spraševali tudi o ponovni uvedbi verskega pouka v šole – spomnimo, iz javnih šol je bil verski pouk odstranjen leta 1952. Tranzicijska levica je te debate že tedaj in tudi kasneje zelo dobro izkoristila in napeljala vodo na svoj mlin s trditvijo, da želi “desnica” uvesti “verouk v šole”, medtem ko oni (LDS) želijo “laično in ideološko nevtralno šolstvo”. Seveda pa so gladko zamolčali pomembno dejstvo, namreč da sta se v svinčenih sedemdesetih letih za ideološko nevtralno šolstvo prizadevala dva teologa, ki sta kasneje postala škofa (eden od njiju celo kardinal), namreč dr. Franc Perko in dr. Franc Rode. In tvegala zaporno kazen zaradi teh zahtev.
In kako se je zgodba nadaljevala? Sredi 90. let je bil imenovan Nacionalni kurikularni svet, ki si ga bomo zapomnili predvsem po neskončnih časopisnih polemikah in po izstopih nekaterih članov (dr. Janez Juhant, profesor Jemec). Polemike o tem, kakšno vzgojno platformo naj nudi nova petletka, so bile vedno znova zapeljane v ideološke vode, kritike reform se je javno diskreditiralo. “Pouk o religijah” je bil potisnjen med celo goro izbirnih predmetov. Ko je bila devetletka po velikih porodnih težavah uvedena, so tudi polemike izginile z dnevnega reda. In glej ga, zlomka, dandanes pa že slišimo, kako bi nekateri radi spet nazaj uvedli osemletno osnovno šolo. O vzgoji, vrednotah ter o statusu verskih vsebin pa si nihče ne upa javno govoriti. Pa čeprav smo imeli do sedaj že kar nekaj poskusov, kako v šolski program “prešvercati” LGBT ideologijo ter t. i. multikulturalizem. Če ne gre drugače, pa s pomočjo literature za maturo, domače branje in za bralno značko.
Morda se bo ob tem kdo vprašal: kje pa je sedaj tu pravica staršev, da vzgajajo otroke v skladu s svojim prepričanjem? Namreč, v slovenskem šolskem sistemu zasebne šole zavzemajo zelo majhen delež. Velika večina otrok in mladostnikov (takole čez palec lahko ocenimo, da jih je okoli 98 odstotkov) se šola v državnih šolah, ki seveda niso brez ideologije in vrednot, slednje pa se v večini ne ujemajo z vrednotami staršev. Namreč, otrok prvič prestopi šolski prag pri šestih letih in od tedaj naprej je dejansko šola tista, ki ga vzgaja, saj večji del svojega časa preživi tam. Starejši ko je, več časa bo preživel v šoli. Kar pomeni, da vpliv staršev začne slabeti že zelo zgodaj! Torej, v boju med vrednostnim sistemom staršev in vrednostnim sistemom šole bo zmagovalec že vnaprej znan – zmaga šola. Staršev pač nihče ne bo spraševal, kako naj vzgaja njihove otroke – tam so podvrženi skupnim ciljem, ki so za vse enaki. Toliko o tem, kako se pravica do vzgoje otrok v skladu s svojim prepričanjem uresničuje v praksi.
Drugi faktor, ki ga moramo upoštevati, pa je tudi socialno okolje, v katerem se otrok znajde. Sošolcev si ne izbiraš sam. Če si v neko okolje (sploh urbano) vržen kot otrok iz konservativne krščanske družine, se bo zgodil konflikt, če boš hotel braniti vrednote, ki so ti jih privzgojili doma. Le malokateri otrok je tako močan karakter, da bi te vrednote branil za ceno, da bo v svojem socialnem okolju izključen in osamljen. V večini primerov se bodo takšni otroci oportunistično prilagodili okolici. In ker težko vzdržuješ napetost med zunanjo držo ter notranjim prepričanjem, obstaja velika verjetnost, da bodo v tem procesu socializacije opustili tudi vrednote, ki so jih dobili v primarni družini. Kajti blefiranje sproža notranjo stisko. Morda boste zdaj lažje razumeli tiste, ki so izšli iz velikih krščanskih družin, bili so vzgajani krščansko, hodili k verouku, morda so doma celo molili – ampak sami pa sedaj zastopajo izrazito liberalno agendo, naklonjeno LGBT in teoriji spola. In so seveda v vrednostnem konfliktu s primarno družino.
Vse to je seveda le eden od razlogov, zakaj je treba Orbanovi vladi dati prav. Madžarska je morda ena redkih članic EU, ki se zaveda, kako pomembno je uresničevati edino resnično liberalno načelo v vzgoji: prepustiti temeljna vzgojna težišča izbiri staršev, namesto da bi jih šolski program spodbijal in vsilil tiste, ki jih želi politična elita. Ali zdaj bolje razumete, zakaj je slovenska tranzicijska levica tako besnela zaradi šolanja od doma v času epidemije covid19?
A po drugi strani bo treba razmisliti, kako bomo po “gabrovanju” spremenili naš šolski sistem, ki je bil za tranzicijsko levico vedno nedotakljiva trdnjava. In je skozi desetletja pomagal k indoktrinaciji ter čustveni, moralni in duhovni pohabi Slovencev.