Zaradi uničujočih socialističnih politik mora Venezuela uvažati prek 300 tisoč sodčkov nafte dnevno, kar je bizarno glede na to, da gre za državo z največjimi zalogami nafte na svetu. Skupna proizvodnja nafte, ki je leta 1998 znašala 3,5 milijona sodčkov dnevno, se je tako zmanjšala pod 1,5 milijona sodčkov dnevno, kar je rezultat dolgoletnega izčrpavanja državnega naftnega podjetja PDVSA z namenom financiranja socialnih programov ter posledičnega pomanjkanja investicij. Venezuela pa je očitno z nesposobnostjo, da bi proizvajala nafto, razjezila tudi mednarodne partnerje, kot sta Kitajska in Rusija, tako da je le še vprašanje časa, do kdaj bosta ti dve državi pripravljeni pomagati ohranjati socialistični režim pri življenju.
Kot kažejo interni dokumenti venezuelskega državnega naftnega podjetja PDVSA, je država letos povprečno uvozila 253 tisoč sodčkov na dan, da bi zadovoljila domače potrebe in izpolnila pogodbe s partnerji, kot sta Kitajska in Rusija, ki so vredne približno 3,15 milijarde ameriških dolarjev, trenutno pa je količina uvoza narasla že na prek 300.000 sodčkov dnevno. V primerjavi z lanskim letom, ko so povprečno uvozili 180.250 sodčkov nafte dnevno, to pomeni 40-odstotni porast uvoza. Kot poroča Reuters, PDVSA v zadnjih mesecih ni več zmožna dobavljati goriva bencinskim črpalkam, letališčem, elektrarnam in tovarnam, prejšnji mesec pa so med drugim v zvezni državi Táchira lastniki vozil v vrstah čakali na gorivo kar pet dni. PDVSA sicer nafto kupuje od svojega ameriškega hčerinskega podjetja Citgo Petroleum, ruskih Lukoil in Rosneft in od kitajske CNPC. Kako resne so razmere v državi, kaže tudi izjava neimenovanega uslužbenca PDVSA, ki je za medije povedal: “Od februarja nobene uvožene dobrine nismo plačali z denarjem. Uvoženo nafto menjamo za asfalt, zemeljski plin in bencin.”
Venezuelske rafinerije so sicer letos obratovale na zgodovinsko nizkih ravneh, zaradi pomanjkanja investicij, tehničnih napak in zamud pri vzdrževanju pa nekatere nekaj časa sploh niso obratovale. Pomožna rafinerija v Curacau s kapaciteto 335.000 sodčkov dnevno na primer ne obratuje že od drugega četrtletja, največja rafinerija v Paraguani s kapaciteto 955.000 sodčkov dnevno pa obratuje na 19-odstotkih zmogljivosti. Tudi manjša rafinerija Puerto la Cruz po poročanju Reutersa ne obratuje več.
Primer PDVSA je še en dokaz, da je država slab lastnik podjetij
Venezuela je sicer družbo PDVSA nacionalizirala že leta 1974, leta 1994 pa je takratni venezuelski predsednik Rafael Caldera omogočil tudi tuje investicije v državo in do leta 1998 se je proizvodnja nafte povečala na 3,5 milijona sodčkov dnevno, prav tako pa so uspeli obvladati inflacijo. A po nastopu Huga Chaveza leta 1999 so se začele razmere ponovno spreminjati na slabše, leta 2003 je iz PDVSA tako odpustil vse uslužbence, ki se niso strinjali z njegovimi političnimi idejami, prav tako pa je režim podjetje pričel izčrpavati z namenom financiranja obsežnih socialnih programov, ki k zmanjševanju revščine državljanov niso prav nič pripomogli, so pa povečali njihovo odvisnost od pomoči države. Posledično PDVSA ni investirala v razvoj in posodobitve infrastrukture, potrebne za proizvodnjo in obdelavo nafte, prav tako pa je venezuelski režim z namenom plačevanja tajnih agentov in zdravnikov velikodušno podarjal nafto Kubi. Letna produkcija nafte v Venezueli danes tako znaša manj kot 1,5 milijona sodčkov dnevno. Na razvoj dogodkov sta gotovo vplivala tudi visoka stopnja korupcije v državi in polnjenje zasebnih žepov oseb blizu režima na račun PDVSA.
Venezuela z nesposobnostjo razjezila tudi mednarodne partnerje
Težave s proizvodnjo nafte so očitno začele povzročati težave tudi venezuelskemu socialističnemu režimu; kot poroča Breitbart je prejšnji mesec Venezuelo osebno obiskal šef Rosfnefta Igor Sechin, ki se je sestal z diktatorjem Nicolasom Madurom, da bi ga opomnil, da je bila nafta pogoj za ugodna ruska posojila. Tudi Kitajska je junija zagrozila, da bo Venezueli prenehala posojati denar, dokler slednja ne prične plačevati, a po obisku Madura pri Xi Jinpingu v Pekingu bo Kitajska Venezueli vseeno posodila nadaljnjih 5 milijard dolarjev, ki jih morda nikoli ne bo dobila nazaj.
J. Ž.