Nadia Murad je z javnostjo delila svojo grozljivo izkušnjo o tem, kako so je ujeli pripadniki Islamske države in kako so jo nato pretepali ter prodali kot spolno sužnjo. Pretresljivo zgodbo je opisala v knjigi z naslovom: Zadnje dekle: Moja zgodba o ujetništvu in boju proti Islamski državi.
O izdaji knjige smo že poročali, zdaj pa navajamo nekatere grozljive podrobnosti, ki jih Nadia opisuje v svoji knjigi. Leta 2014 je bila danes 24-letna Nadia ena izmed sedem tisoč žensk in deklet, ki so bile pripadnice Jazidov (kurdske etnične skupine iz Irana) in so jih ugrabili sunitski muslimani. Obravnavali so jih namreč kot častilke hudiča. Jazidske moške in starejše ženske, med katerimi so bili tudi Nadiini bratje in mama, so ubili. Dekleta so odpeljali, da bi jih imeli za spolne sužnje. Njen “lastnik” je tako postal pomemben sodnik ISIL-a Hajji Salma, Nadia pa je bila njegova četrta spolna sužnja. Ostale tri so bile muslimanke. Imela je celo identifikacijsko fotografijo, s pomočjo katere bi jo lahko našli, če bi pobegnila.
“Pripovedovanje moje zgodbe nikoli ne postane lažje. Vsakič, ko o tem spregovoriš, vse skupaj podoživljaš,” je v svoji knjigi med drugim zapisala Nadia in ob tem dodala, da je pripovedovanje zgodbe hkrati tudi njeno največje orožje, ki ga ima v boju proti terorizmu in ga namerava uporabljati, dokler se ne bodo ti teroristi znašli pred sodnikom.
Vse, kar je obstajalo, je bilo posilstvo
Vse, kar je Nadia poznala od dneva ugrabitve naprej, je bilo posilstvo. V nekem trenutku je želela pobegniti. Oblekla je burko in uspela skočiti skozi okno. A opazil jo je varnostnik, jo ujel in izročil lastniku, ki jo je najprej pretepel, nato pa predal svojim stražarjem. Kar šest moških jo je posiljevalo dokler ni padla v nezavest.
A to Nadie ni ustavilo. Nekaj dni preden bi jo prodali v Sirijo, je uspela preplezati zid na vrtu svojega lastnika v Mosulu. Tekla je po ulici, zavita v burko in nato potrkala na vrata ene izmed hiš. To je bilo izredno tvegano dejanje, a se je obrestovalo.
Ljudje so gledali stran
“Družine v Iraku in Siriji so živele svoje običajno življenje, medtem ko so nas mučili in posiljevali praktično pred njihovimi očmi. Gledali so, kako hodimo po ulicah s svojimi ugrabitelji. Celo kričale smo in prosile za pomoč, a nihče ni naredil nič,” piše Nadia.
Veliko srečo je imela, da je v Mosulu našla družino, ki ji je bila pripravljena pomagati. Pretihotapili so jo v begunsko taborišče, kjer je potem lahko začela novo življenje. Danes živi v Nemčiji, kjer je postala tudi ambasadorka na področju trgovine z ljudmi.
Zakaj takšen naslov knjige – Zadnje dekle? “Želim biti zadnje dekle na svetu, ki bo imela za seboj takšno zgodbo!”
B. O.