V svetu razburja bizaren trend t. i. transinvalidnosti, ki pomeni, da si ljudje sami želijo postati invalidi. Ena takšnih je Američanka, ki si je v oči vlivala čistilo za odtoke, da je oslepela, Britanka, ki cele dneve prostovoljno preživi v invalidskem vozičku, pa sanja o hudi prometni nesreči, po kateri bi ostala paraplegik. Gre za hudo bolezen, za katero pa si strokovnjaki niso enotni, ali ima nevrološki izvor ali pa gre za duševno bolezen. Nekateri gredo celo tako daleč, da tvegajo življenje in si dajo zamrzniti noge ali pa se uležejo na tire tako, da bi jim noge odrezal vlak.
Že dalj časa nas razburjajo transseksualci, zdaj pa se je v svetu takšnih transformacij pojavil še en naravnost bizaren trend; v zadnjih letih se namreč ljudje, ki se identificirajo kot transinvalidi (ang. transabled), vse pogosteje odločajo za samopohabljanje z nelegalnimi operacijami in tako poskušajo najti svojo srečo. Tako kot se transseksualci ne identificirajo s spolom, s katerim so bili rojeni, transinvalidi čutijo, da kateri izmed delov telesa ali pa funkcija telesa v resnici ne pripada njim. Specialist s področja feminizma, teorije spolov in študij seksualnosti Alexandre Baril transinvalidnost pojasnjuje takole: “Gre za željo ali potrebo osebe, ki je identificirana kot zdrava s strani drugih ljudi, da spremeni svoje telo tako, da bo pridobila telesno okvaro.”
Američanka si je v oči vlivala čistilo za odtoke, da je oslepela
Ena takšnih oseb je Jewel Shuping iz Severne Karoline, ki jo je psihologinja prepričala, da lahko živi slepa. Za Daily Mail je povedala, da se je kot otrok ponoči sprehajala v temi in da je bila vedno fascinirana s slepoto: “Ko sem bila stara šest let, sem pričela razmišljati, da bi se slepa počutila bolje.” Pri 18 letih je pričela nositi zatemnjena očala, pri 20 letih pa je že obvladala Braillovo pisavo. Shupingova je šele leta 2006 našla psihologinjo, ki ji je bila pripravljena pomagati na poti do slepote, postopek pa je bil zelo boleč, saj so ji v oči kapljali čistilo za odtoke: “Resnično čutim, da bi se morala takšna roditi in da bi morala biti slepa od rojstva. Ko ni nikogar, ki bi čutil kot vi, pričnete misliti, da ste nori. A mislim, da nisem nora, gre le za motnjo.”
Gre za hudo motnjo, a strokovnjaki si niso enotni, ali je ta nevrološkega izvora ali pa gre za psihično bolezen
Gre za pojav, ki ga medicina pozna pod terminom motnja identitete celovitosti telesa (ang. Body Integrity Identity Disorder – BIID). Nekateri strokovnjaki pri tem menijo, da gre za bolezen nevrološkega izvora, drugi pa menijo, da gre za psihično bolezen. Profesor Clive Baldwin je v okviru študije za St. Thomas University iz Frederictona opravil intervjuje s 37 transinvalidi, ki so imeli tako močno željo po invalidnosti, da so bili zato pripravljeni povzročiti nesrečo in se tako samopoškodovati.
Britanka sanja o hudi prometni nesreči, po kateri bi ostala paralizirana
Za to motnjo trpi tudi Chloe Jennings-White, ki si želi postati permanentno paralizirana že od devetega leta starosti in je s tem namenom večkrat zapeljala s kolesom s poti, a je vedno končala le z modricami in praskami: “Vsaka aktivnost, ki poveča možnost, da postanem paraplegik, mi predstavlja občutek olajšanja od tesnobe, ki jo povzroča BIID.” Zdaj si z operacijo, ki jo bo stala 25 tisoč dolarjev, želi odstraniti noge: “Nekaj v moji glavi mi pravi, do noge ne bi smele delati. Vsak občutek v njih se zdi napaka.” Jennings-Whitova je sodelovala v raziskovalni študiji psihiatra Michaela Firsta, ki ji je BIID diagnosticiral leta 2008 in ji priporočal, naj prične uporabljati invalidski voziček. Zdaj večino časa preživi v njem, vstane le, če mora opraviti nujna gospodinjska opravila ali če mora v avtomobil. Prizna, da sanja o tem, da bi bila udeležena v hudi prometni nesreči, po kateri bi ostala invalidka.
Nekateri ljudje tvegajo življenje, da bi postali invalidi
Jennings-Whitovo zdravi tudi psihiater Mark Malan, ki je za medije dejal, da se moramo vprašati, ali je boljša alternativa to, da se nekdo pretvarja, da mora uporabljati invalidski voziček, ali to, da ta oseba stori samomor. Kot pojasnjuje, bodo lahko osebe, ki trpijo za BIID, v prihodnosti z novo učinkovino prostovoljno le začasno onesposobile delovanje posameznih organov in tako bodo lahko preizkusile, kako je kot invalid živeti v praksi. Zdaj gredo namreč, kot navaja Share, nekateri ljudje celo tako daleč, da se uležejo na tire tako, da bi jim vlak odrezal noge, ali pa si jih dajo zamrzniti: “To je zelo zelo nevarno. Takšni ljudje potrebujejo profesionalno pomoč.”
Rok Krajnc