Shakespearova junaka Romeo in Julija v ljubezenskem dialogu ugotovita, da bi vrtnice dišale enako omamno, tudi če bi jih imenovali kako drugače. Toda takšno ime nosijo odkar pomnimo, zato ni razloga, da bi jih preimenovali.
Za vrtnice tako, za kristjane očitno drugače, meni ikona svetovne levice Hillary Clinton. Za Clintonovo in nekdanjega ameriškega predsednika Baracka Obamo smo kristjani po novem izenačeni s pripadniki kakšnega obskurnega kulta, saj smo zanju le še “častilci velike noči”, kot se je pokazalo pri njunih izrazih “sožalja” na družbenih omrežjih ob pokolih kristjanov v Šrilanki, kjer je po zadnjih podatkih mrtvih že preko 320 ljudi, med njimi veliko otrok.
Pobiti kristjani izročeni pozabi in zaroti molka?
Povsem drugačno terminologija sta Clintonova in Obama uporabila v izrazih sožalja muslimanom ob napadih skrajneža na Novi Zelandiji. Musliman je torej sprejemljiv izraz, kristjanov pa ni sprejemljivo imenovati z imenom, kadar so žrtve napadov islamskih skrajnežev, pa čeprav so med njimi tudi mnogi otroci. Clintonovi, ki je v svojih izjavah zelo sočutna do muslimanov, tega sočutja za kristjane očitno zmanjka, kot da bi kristjani že samo s svojim obstojem spodbujali protikrščanske teroriste k pokolom.
Seveda tudi v primeru izjav Clintonove in Obame ne gre za kakšno pomoto, naključje ali politično korektnost, ampak za načrtno izrinjanje krščanstva iz javnega prostora, ki dobiva razsežnosti hibridne vojne, in sicer s spodbujanjem kristjanofobije, nerazumnega sovraštva in strahu pred kristjani s strani svetovne levice. “S pojmom hibridno vojskovanje v tem kontekstu lahko povežemo oziroma nanj asociira še več drugih doktrin, strategij, politik ali konceptov. Tako najdemo precej različnih terminov. Konflikt nizke intenzivnosti, spopad nizke intenzivnosti, operacije, drugačne od vojne, in vojaške operacije, drugačne od vojne, mehka sila, pametna sila, podtalna vojna, vojskovanje ali delovanje itn.,” je v reviji Obramba zapisal Miha Škerbinc.
Ena takšnih taktik je poimenovanje kristjanov s “častilci velike noči”, podobno sovražne pa so tudi izjave levičarskih mnenjskih voditeljev, ki so še danes zjutraj na Radiu Slovenija razlagali, da so napadi na kristjane v Šrilanki le maščevanje za napad na muslimane na Novi Zelandiji. To bi pomenilo, da so pobiti otroci iz Šrilanke krivi za napad na Novi Zelandiji? Po izrojeni levičarski logiki je očitno tako.
Levičarski politiki in aktivisti so glavni motor nestrpnosti in grožnja za obstanek krščanske civilizacije
Za razumevanje prikrite vojne, ki jo proti kristjanom kot zadnjim branikom evropske civilizacije vodijo levičarski aktivisti in politiki v Sloveniji in po svetu, je ključno vprašanje, zakaj se v medijih lahko kristjane, Cerkev in duhovnike omeni samo v povezavi z raznimi škandali ali aferami, ne sme pa se javno poudarjati zaslug krščanstva za relativni mir, blagostanje, obstoj človekovih pravic, politične, umetniške in kulturne dosežke krščanske civilizacije.
Razlog je v sovražnem molku, ki prepoveduje in tabuizira ključne teme za preživetje krščanske civilizacije in demokracije, ki iz nje izhaja. Gre za politične in medijske strukture, ki vsakogar, ki se zavzame za spoštovanje krščanske vere, običajev in tradicije, označijo za nazadnjaka, nestrpneža in mračnjaka. Gre za izraze, ki so jih namenoma izumili ter jih preko aktivističnih novinarjev in politikov širijo v medijih in s tem zastrupljajo javnost in mladino. A ne le v Sloveniji, čedalje bolj tudi v svetu.
Franci Donko