fbpx

Zakaj živimo v diktaturi socialnih manjšin

Pripadniki LGBT so pred desetletji mirno zborovali, da bi jim priznali najosnovnejše človekove pravice, zdaj pa, ko te imajo, so čedalje bolj militantni in hočejo posegati tudi na področja, ki jih neposredno sploh ne zadevajo. (Foto: Matic Štojs)

Živimo v času, ko se večina takih in drugačnih medijev ves čas ukvarja s pravicami manjšin. Kot kaže, pravic manjšin ni nikoli preveč in nikoli zadosti. Zanimivo je, da se s pravicami večine ne ukvarja skoraj nihče več, saj se ustvarja vtis, da je kar samo po sebi umevno, da večina vse pravice že ima in jih sploh ne more izgubiti.

V tej psihozi se vsak dan pojavljajo in izmišljajo nove manjšine, ki pa seveda takoj terjajo svoje pravice in posebno obravnavo. Logično je, da vse manj ljudi hoče biti večina, saj se v današnjem času ne splača biti del večinske populacije. Splača se biti manjšinec.

Večina ni več večina, ampak je …
Glede na to, da so po različnih strokovnih in nestrokovnih klasifikacijah v evropskih in severnoameriških družbah najbolj razvitih držav socialne manjšine lezbijke, geji, biseksualci, transseksualci, črnci, migranti, pripadniki manjšinskih verstev, pripadniki manjšinskih nacionalnih skupnosti, invalidi, duševni bolniki, pritlikavci, ženske in še kdo, je očitno, da večina ni več večina, ampak je dejansko postala manjšina, ker je večinskih ljudi pač manj, kot je manjšincev. Take in drugačne manjšine sicer niso ves čas manjšine, ampak je to relativno glede na družbene okoliščine, v katerih se nekdo znajde. Če na primer govorimo o položajih v politiki, so tako lahko manjšina ženske, medtem ko so muslimanski moški del večine. Če pa govorimo o pravici manjšinske verske skupnosti do sakralnega objekta, pa so v Evropi krščanske ženske del večine, muslimani pa manjšina.

A najrazličnejših manjšin je danes že toliko, da se je vsem že skoraj nemogoče prilagajati tako, da bo volk sit in koza cela. Politični postopki so postali že tako zapleteni in kritike takih in drugačnih javnosti tako podivjane, da se je v evropskih in ameriških družbah razvila svojevrstna diktatura manjšin. Namen tega prispevka ni oporekati pravicam manjšin. Namen tega prispevka je opozoriti na to, da se v današnjem času s pozivi k varstvu manjšin pretirava, saj so danes manjšine že dolgo tako varovane, kot v zgodovini človeštva še niso bile nikoli. In prav je tako. Kar pa je hudo narobe, je to, da si številne struje prizadevajo, da bi šla zaščita (ki to v bistvu to ni več, ampak je privilegiranost!) v ekstremizem in preko vsake zdrave logike in pameti.

Kako in zakaj se je vse skupaj začelo
Zametek varstva manjšin, kot ga poznamo danes, sega v šestdeseta leta prejšnjega stoletja v ZDA. Tedaj so bile ženske tam v poslovnem svetu hudo deprivilegirane. Homoseksualnost je še veljala za bolezen. Katoličani so bili v pretežno protestantski družbi ZDA obravnavani kot manjvredni. Ameriška družba je bila rasistična, in to ne le do staroselcev in črncev, ki so na ameriškem jugu živeli celo v razmerah rasne segregacije, apartheida, če hočete, ampak tudi do denimo Mehičanov, ki so bili “obarvani” – zanimivo je, da Mehičani, Portoričani in Kubanci v ZDA še danes v socialnem smislu ne veljajo za belce, ampak za tako imenovane Latinose, “ljudi barve”. A to jih seveda ne moti, saj se jim splača, da niso belci, ker so tako pač manjšina.

Hipiji so s svojim razumevanjem vseh in naklonjenostjo vsem kratkoročno in dolgoročno dodobra preoblikovali ameriško družbo.

Seveda je bilo to stanje v ZDA blago rečeno zelo nezdravo. Prišlo je do socialnih napetosti, ki so vrhunec dosegle v črnskem gibanju za državljanske pravice pod vodstvom legendarnega Martina Luthra Kinga ml., ki je sprožilo plaz, ki je za vedno spremenil ameriško družbo. K temu je zagotovo pripomoglo tudi hipijevsko gibanje mladih (predvsem večinskih) Američanov, ki so se združevali okrog poslušanja glasbe ter zelo popularnega in razširjenega uživanja mehkih drog in ki so se odklonili od vrednot svojih staršev. Manjšine so dobivale svoje pravice. Vse več pravic. In do neke mere je bilo to absolutno pravilno. Toda hipiji so odrasli (danes so že starci), imeli svoje otroke in ti svoje. Zato ni nenavadno, da se v ZDA s pravicami manjšin pretirava, saj so bile cele generacije vzgajane v duhu, da je pravica manjšin prva prioriteta. Bizarno je na primer to, da je belec v ZDA okarakteriziran za rasista že, če zelo blago kritizira temnopolte (sploh ni pomembno ali upravičeno ali neupravičeno), čemur kajpak sledi medijski linč, medtem ko črnec nikakor ne more obveljati za rasista (ker pač ni bel in se “ve”, da so le belci lahko rasisti), četudi poda še tako hudo (do belcev) rasistično izjavo. V najboljšem primeru se ga samo dobrohotno opomni ali pa še to ne. Odveč je poudarjati, da je ameriška družba v tem smislu postala izredno nezdrava (spet).

Evropa je nekritično sprejela ameriški manjšinski model
V Evropi po drugi svetovni vojni ni bilo niti približno takih pritiskov na manjšine, kot je bilo to tedaj v ZDA. Norenje (levičarskih) nacistov in fašistov je bila dobra šola, da mora biti družba strpna. Toda ZDA so bile ne le zaveznik v hladni vojni, ampak tudi gospodarska, finančna in znanstvena supersila, zato so se njeni vplivi v smislu manjšinam neverjetno naklonjene politike počasi, a zanesljivo prelili tudi v Evropo. Popolno pretiravanje glede pravic manjšin se v današnjem času v Evropi kaže predvsem v skoraj neverjetnem nekritičnem popuščanju muslimanom in migrantom iz Azije in Afrike, ki zaradi igranja na karto manjšin vse laže uveljavljajo svoje interese, ki so že začeli škodljivo vplivati na evropsko večino staroselcev.

Provokativnemu obcestnemu plakatu lokalnega ameriškega politika “Naredimo Ameriko spet belo” pred volitvami v letu 2016 je sledil takojšen in zelo uspešen medijski linč, ki je človeka med drugim poslovno uničil.

Težava pri prevelikem popuščanju večine manjšinam je v tem, da so se počasi začele ukinjati vrednote in način življenja večine. To je v Evropi še dosti bolj vidno kot v ZDA, čeprav tudi ZDA na tem področju niso povsem imune. Klasična liberalistična maksima pravi, da se tvoja svoboda konča tam, kjer se začne moja. Z drugimi besedami: tvoja svoboda ne sme krniti ali ogrožati moje, kakor tudi moja svoboda ne sme ogrožati tvoje. A zdi se, da to v primeru manjšin ne velja, saj je njihova svoboda sveta. In to neprimerno bolj sveta od svobode večine. Svoboda večine se lahko krni, in sicer vse v imenu varstva manjšin. To pa ni prav in tako ne bi smelo biti, saj manjšinec vendarle ni in ne more biti več vreden od pripadnika večine. Sodobna politika varstva manjšin je tu v Evropi v celoti padla na izpitu.
Slovenija je že dolgo vajena diktature manjšine

Ameriški model diktature manjšin, ki se je dodobra razbohotil v Evropi, je večinska slovenska javnost zelo dobro sprejela. To ni nič nenavadnega, saj smo v letih 1945−1990 živeli pod diktaturo manjšine. Komunistična partija je na papirju z revolucijo med drugo svetovno vojno sicer res vzpostavila s t. i. diktaturo proletariata, a v praksi je šlo za diktaturo “poklicane” ali, bolje rečeno, samooklicane manjšine komunističnih uradnikov in njihovih prisklednikov. Zato je model, ko večina trpi za blagor maloštevilnih, v slovenskem prostoru domač že skoraj tri četrtine stoletja.

Na drugi strani pa leva slovenska politika, ki je na žalost posvojila Cankarjevo “kletev” ‘za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni …’, preveč nekritično sprejema tisto, kar ji servirajo njihovi (zavedeni) evropski vzorniki, in v svoji neumorni želji po ugajanju tujcem (saj tuje je menda boljše kot naše – še ena slovenska zabloda) včasih že skoraj fanatično udejanja najrazličnejše politike s tako ihto, da se temu včasih čudijo še tisti tujci, ki so prej tovrstne politike diskretno predlagali. Slovenci moramo, kot kaže, biti bolj papeški od papeža.

Kako bi bilo prav?
Prav je, da imajo manjšine pravice. Prav je, da se v naši družbi nihče ne počuti ogroženega. Zato pa se ogroženega ne sme počutiti niti pripadnik večine. Družbena pravičnost, ki bi ji morali slediti, je to, da človeka ne sodimo po tem, kakšno barvo kože ima, kakšne nacionalnosti je, s kom ima spolne odnose, katerega spola je in v kaj veruje. Družbena pravičnost pomeni, da človeka sodimo po njegovih dejanjih in da napreduje po svoji sposobnostih, spretnostih in znanju. Pravijo, da je pravica slepa, da ni pristranska. Prav tako slepi bi morali biti v naši družbi za vse navedene lastnosti ljudi, na katere ljudje sami ne morejo vplivati in na podlagi katerih se posamezniki tudi uvrščajo v manjšine. To pa vsekakor pomeni tudi to, da manjšine ne bi smele biti privilegirane, saj to povzroči, da so prikrajšani pripadniki večine, ki v odnosu do pripadnikov manjšin ne bi smeli biti neenakopravni.

Tadej Ian, Demokracija