Zato želijo levičarji uničiti družino!

Foto: iStock

Družina je temeljni kamen vsake zdrave družbe, naroda in civilizacije. Njen osnovni namen je seveda nadaljevanje rodu. Poleg vzgoje otrok, ki za zdrav razvoj potrebujejo tako nežen dotik matere kot tudi zaščitniško in odločno roko očeta, predstavlja družina močno medgeneracijsko vez, prek katere se iz mater in očetov na sinove in hčere prenašajo vrednote, nacionalni ponos in občutek skupnosti.

Starši so nekoč prenašali vrednote in tradicije svojih prednikov, ki so vzbujale občutek skupnosti in odgovornosti, na svoje otroke ter tako ohranjali pri življenju stare modrosti in način življenja, ki je povezoval narodno skupnost in družbo v celoto. Skupne vrednote in tradicije so eden glavnih stebrov vsakega zdravega naroda. Temelj tega stebra pa je tradicionalna nuklearna družina.

Komunistični manifest in Frankfurtska šola
Ideološki vnuki boljševikov in komunistov, ki želijo dokončno izbrisati vsako sled starih tradicij in vrednot Evrope, vidijo zato svojo primarno tarčo ravno v normalni, zdravi družini. Uničenje družine pomeni uničenje medgeneracijskih vezi, kar pomeni, da oni sami postanejo novi vzgojitelji prihodnjih generacij, ki jih lahko tako indoktrinirajo po mili volji. Že Karl Marx je v Komunističnem manifestu pozival k ukinitvi družine, kasneje pa je dosego tega cilja prevzela Frankfurtska šola.

Judovski intelektualci Frankfurtske šole so ob prihodu nacionalsocialistov na oblast iz Nemčije pobegnili v ZDA, kjer so s podporo mednarodnih liberalnih elit, ki jim zaradi osebnih interesov prav tako ustreza razkroj družine in s tem tudi tradicionalnih zahodnih družb in homogenih narodov, zavzeli visoke položaje na univerzah in v drugih izobraževalnih ustanovah. S teh položajev so utirali pot kulturnemu marksizmu med množice. Max Horkheimer, ki je leta 1930 postal direktor Frankfurtske šole, je rekel: “Revolucija ne bo dosežena z orožjem, temveč bo prišla v obdobju več let in generacij, ko se nam bo postopoma uspelo infiltrirati v njihove izobraževalne ustanove in na politične položaje. Tako bomo počasi uvajali marksizem, medtem ko se bomo pomikali proti univerzalnemu egalitarizmu.” Skladno s to infiltracijo se je omalovaževal tudi pomen tradicionalne družine.

Indoktrinacija otrok preko zabavne industrije
Pretirani individualizem, ki ga liberalne ideologije poveličujejo, je uničil občutek odgovornosti in zavedanje pomembnosti družinskega življenja. Zaradi tega je vse več razdrtih družin in otrok, ki so prepuščeni sami sebi. Namesto staršev jih vzgaja televizija, na kateri spremljajo različne mladinske humoristične serije in filme, v katerih so starši velikokrat prikazani kot nekakšni naivni neumneži. Tako tudi zabavna industrija, ki je prav tako v rokah kulturnih marksistov, prepričuje otroke, naj ne poslušajo svojih staršev, in jih uči, da so vrednote njihovih prednikov danes zastarele in brezpredmetne. Starši velikokrat ne slutijo, da gre za načrtovano indoktrinacijo, saj so ji sploh mlajše generacije staršev bile tudi same izpostavljene prek osrednjih medijev in zabavne industrije. Velikokrat jih niti ne moti, da del njihovega bremena prevzame televizija. Prav tako vse več staršev zaradi drugih obveznosti prepušča vzgojo svojih otrok vrtcem, šolam in izobraževalnemu sistemu, ki pa je na Zahodu že popolnoma v rokah kulturnih marksistov.

Foto: Twitter

Tako se otroci učijo, da je klasična družina, ki jo predstavljajo oče, mati in otroci, le ena od mnogih oblik družin, enaka tistim, kjer ima otrok dve “mamici” ali dva “očeta”. Mnoge zahodne države so izenačile istospolne skupnosti z normalno družino ter zanikale otrokom pravico do zdravega razvoja, za katerega je potrebna tako navzočnost matere kot tudi očeta. Ti dve vlogi v otrokovem življenju se zmanjšujeta tudi s tem, ko zamenjujejo besedi “oče” in “mati” z izrazoma “starš 1” in “starš 2”. O tem smo v Demokraciji že v preteklosti podrobneje, tako kot smo pisali tudi o počasnem prihajanju teh praks v Slovenijo. Primeri tega so članki, ki enačijo istospolne odnose z normalnimi odnosi med moškim in žensko v mladinski reviji PIL in certifikati LGBT za ljubljanske vrtce. Vse to je pritisk kulturnega marksizma, ki se širi tudi v našo podalpsko deželico in želi zastrupiti starodaven vodnjak evropskih vrednot in načel. Kulturni marksisti so novi vzgojitelji evropske in ameriške mladine, ki je, tudi ko ni v šolskih klopeh ali na predavanjih, na vsakem koraku obkrožena z antidružinsko in politično korektno norostjo; le-ta je navzoča v zabavni industriji, oglaševanju in celo v sodobni mladinski literaturi. Tako se počasi uvajata novi marksizem in “univerzalni egalitarizem”.

Upor proti očetu
Eden glavnih predstavnikov Frankfurtske šole Herbert Marcuse je nekoč zapisal: “Upor proti očetu je upor proti biološko upravičeni avtoriteti; atentat nanj uniči red, ki je ohranjal življenje skupine.” Z namenom uničenja očetovske vloge, ki je predstavljala tako varnost kot tudi avtoriteto, so kulturni marksisti podpihovali radikalen feminizem. Medtem ko je bil prvi val feminizma v začetku 19. in zgodnjega 20. stoletja nekako posvečen pravicam žensk, je šlo pri drugem in pri vseh posledičnih valovih ravno za uničenje družine, ki naj bi za žensko predstavljala nekakšen zapor in suženjstvo. Feminizem je tako ženske oropal njihove ženskosti in njihove naravne materinske vloge. Predvsem pa je ustvaril spor med moškim in žensko, ki je posledično vplival na institucijo družine.

Foto: iStock

Razdrl je partnerstvo med moškim in žensko, v katerem sta za dobro otrok oba igrala svoji naravni vlogi. V tem partnerstvu in prijateljstvu sta se moški in ženska dopolnjevala, kljub različnim vlogam pa sta bila enako pomembna za zdrav razvoj in vzgojo svojih potomcev. Poleg tega, da feminizem prikazuje materinstvo kot nekakšen zapor, pa napada predvsem vlogo očeta. Očetje so nekoč za sinove predstavljali vzornike, za hčere pa zaščitnike. V vsakem primeru je očetovska vloga, ki je predstavljala avtoriteto in disciplino, dopolnjevala materinsko vlogo sočutja in nežnosti. Zatreti vlogo očeta pomeni zatreti pri otroku spoštovanje avtoritete in vseh vrednot, ki so se nekoč prenašale z očetov na sinove. To vlogo pa potem zapolnijo kulturni marksisti, ki oblikujejo prihodnje moške v skladu s svojimi cilji.

Demografski cilji
Poleg uničenja kulturnih vrednot, ki so se prenašale iz roda v rod, obstaja še en razlog za vojno proti družini. Ta je povezan s primarnim namenom družine; z razmnoževanjem. Cilj globalistov, katerih orožje je kulturni marksizem, je multikulturna Evropa mešanih ras. Poleg množičnega uvažanja migrantov tretjega sveta je treba zmanjšati tudi belo prebivalstvo, a ne le skozi mešanje, temveč tudi z ustvarjanjem razmer za nižjo rodnost belcev. Glede na demografske statistike jim to danes uspeva, nižja rodnost pa je seveda neposredna posledica vojne proti družini in širjenja sebičnega individualizma, zaradi katerega vse več Evropejcev postavlja na prvo mesto kariero in odlaša z družino, velikokrat pa misel na to tudi opusti, dokler ni prepozno.

Andrej Sekulovič