Zgodovina vzhodnoevropskih držav je že stoletja zaznamovana s stalnimi trenji in še zlasti globokim nezaupanjem, ki je posledica morja prelite krvi na tamkajšnji zemlji. Skozi mnoga obdobja so se po tamkajšnjih stepah in gozdovih odvijali srditi spopadi, ki so terjali brezštevilna človeška življenja in trajno sprli različne narode. Med spori še posebej slovi rusko-poljski, še zlasti v zadnjem času, ko se mednarodna skupnost ubada z razpletom ukrajinske krize pa tudi vprašanjem varnosti pribaltskih držav.
Zasedba Krima pred več kot dvema letoma in ruska podpora upornikom na ukrajinskem vzhodu sta prebudili stare strahove, ki so skriti na pokopališčih, v spomenikih, knjižnih delih, starem časopisju in še zlasti v ljudski podzavesti ves čas prežali in čakali na svoj ugoden trenutek, da izbruhnejo kot gejzir. Ta je nastopil prav z ukrajinskim “Majdanom” in krvavim političnim preobratom, ki je za seboj potegnil tudi priključitev Krima. Le redko kdo je pričakoval takšno rusko potezo, ki med drugim krši mednarodno pravo in skupaj z njo postavlja pod vprašaj tudi povojno ureditev sveta zaradi kršenja pravila nedotakljivosti državnih meja. Lahko zaradi tovrstne poteze pričakujemo domino učinek? Trenutne ruske vojaške vaje ob Baltiku dajejo slutiti o najhujšem.
Oboroževalna mrzlica in duhovi hladne vojne
Zdi se, da si je Rusija od konca hladne vojne do danes že toliko opomogla, da se je ponovno pričela vmešavati v notranje zadeve drugih, še zlasti sosednjih držav. Kot dokaz za to se navaja vpletenost v vojno v Siriji pa tudi kratkotrajno “vojaško akcijo” v Gruziji izpred nekaj let in trenutno vpletenost v ukrajinsko krizo kot pomoč tamkajšnjim upornikom, ki se vojskujejo proti uradnim ukrajinskim oblastem. Za Rusijo je znano, da v svoj vojaški potencial vlaga zelo veliko denarja, pri financiranju vojaških projektov pa ji med drugim pomagajo dobički od prodaje zemeljskega plina. Tovrstna dejavnost pa pri njenih sosedah, kot so Poljska, pribaltske države, Gruzija in v zadnjem času tudi Ukrajina, vzbuja vse večji strah in zaskrbljenost zaradi možnosti ruske invazije na njihova ozemlja. Ta strah pa ni brez podlage, marveč je utemeljen na številnih negativnih zgodovinskih izkušnjah.
Šopirjenje velikega pava, čigar perje so tanki, bojne ladje in rakete
Zadnje dni so na evropskem vzhodu veliko prahu dvignile ruske vojaške vaje na območje enklave Kaliningrad, navaja poljski portal tvn24.pl. V njih sodeluje ruska mornarica ter okoli 1000 vojakov. Vaje, na katerih je prisotno tudi streljanje z ladijskimi topovi, naj bi trajale nekaj dni in naj bi imele tako napadalni kot tudi obrambni značaj, obenem pa naj bi se preverilo izurjenost ruskih vojakov za tovrstne podvige, še zlasti njihovo spretnost v tovrstnih situacijah. V taktičnih vajah naj bi bila med drugim uporabljena tudi vojaška vozila BMP-2 in tanki T-72 ter mnogi drugi tehnološki dosežki ruske vojaške industrije. Portal navaja, da se podobni manevri dogajajo tudi na ruskem jugu, kjer naj bi v urjenju sodelovalo kar 12.000 pripadnikov oboroženih in ki je dobilo ime Kavkaz 2016.
Vlaganja v poljsko vojsko in Natove baze
Poljska za obrambo namenja kar 1,95 odstotka BDP, kar je precej več kot Nemčija, ki za to področje nameni zgolj 1,3 odstotka. Proračun v te namene pa vsako leto narašča, kar je na nek način presenetljivo, saj so z nedavno gospodarsko krizo številne države zveze Nato dajatve za obrambo opazno zmanjšale. Po drugi strani pa stvar ni tako nenavadna, če vemo, da poljsko oborožitveno mrzlico poganja prav strah pred Rusijo. Vendar pa je ta procent še vedno nizek v primerjavi z največjo državo sveta, ki za to področje porabi kar 4,4 % BDP, navaja portal dw.com “Če bi se pri nas nahajali dve veliki brigadi držav Nato, bi bili srečni,” pravi poljski minister za zunanje zadeve Radosław Sikorski, še navaja portal, kar se nanaša na poljsko zavedanje o svojem šibkejšem položaju nasproti Moskvi in o potrebi po večjem sodelovanju z omenjenim severnoatlantskim paktom. V tej luči lahko razumemo tudi julijski vrh Nata v Varšavi, od katerega so si Poljaki obetali povečanje prisotnosti Natovih vojakov na svojem ozemlju. Tako naj bi bili po navedbah portala wiadomosci.wp.pl v tej srednjeevropski državi nastanjeni štirje bataljoni po tisoč vojakov. V program so po navedbah vključene tudi pribaltske države. Enotam bodo poveljevale Kanada, Nemčija, Velika Britanija in ZDA, še navaja vir.
Poljsko-ruski odnosi v luči krvave zgodovine
Poljski strahovi glede preteče ruske invazije pa so še bolj jasni, če se malce ozremo v preteklost. Zgodovina namreč navaja kar 18 oboroženih konfliktov med slovanskima državama, med katerimi prvi segajo v same začetke novega veka, torej v 15. stoletje, med katerimi je najbolj znan tisti ob začetku zadnje svetovne vojne, ko je prišlo do Stalinove zasedbe delov poljskega ozemlja, pa tudi tisti iz začetka 20-ih let dvajsetega stoletja, ko so Poljaki navkljub kratkemu obdobju svoje nove državnosti na čelu s slovitim generalom Józefom Piłsudskim porazili komunistično grožnjo z vzhoda. Zgodovinski dogodek je bil ovekovečen v filmu z naslovom 1920 Bitwa Warszawska, ki se v prevodu glasi Varšavska bitka 1920.
Stalinov duh še živi
Zgovorna se zdi upodobitev Stalina skupaj s Putinom, ki jo najdemo na portalu russia-insider.com. Putin je že pokazal določene ideološke podobnosti s svojim diktatorskim predhodnikom gruzinskega rodu, kar pravzaprav ne preseneča, saj je sam nekoč izjavil: “Lahko se me ima za posrečen izdelek domoljubnega vzgajanja sovjetskega človeka,” navaja wyborcza.pl. Ruski predsednik je bil namreč nekdaj član sovjetske tajne policije KGB in je skupaj s svojimi pajdaši zgradil trenutni politični aparat moderne ruske države. Poleg tega skrb vzbujajo tudi njegovi vojaški podvigi na Kavkazu, Krimskem polotoku in ukrajinskem vzhodu. Bi se slednjim lahko pridružila tovrstna dejanja v Litvi, Latviji, Estoniji ali celo na Poljskem? Kakšne so možnosti za novo hibridno vojno po vzoru ukrajinske na obalah Baltika z ozirom na geostrateško pomembnost tega območja in prisotnost ruske manjšine v pribaltskih deželah? Se lahko razplamti nova velika vojna?
Domen Mezeg