Izjava poslanke Gibanja Svoboda Tereze Novak, da so ljudje na Golem otoku opravljali “družbeno koristno delo” in le prekladali kamenje, je po oceni publicista in poznavalca komunističnega političnega nasilja Gašperja Blažiča cinizem, ki zamolči razsežnost taboriščnega sistema. Primerjava z pogojevanjem socialne pomoči pa je po njegovih besedah neutemeljena, ker gre za bistveno različni stvari.
“Tehnično gledano bi se – na prvo žogo – morda še lahko strinjal z izjavo, a če vemo, kaj je v represivnem sistemu nekdanje totalitarne Jugoslavije pomenil Goli otok, potem to izjavo razumem kot svojevrsten cinizem ali pa kot namerno zamolčevanje pošastne razsežnosti komunističnega represivnega sistema,” je dejal Blažič.
Poslanka Novak je minuli petek med razpravo v Državnem zboru o predlogu posvetovalnega referenduma o pogojevanju denarne socialne pomoči z družbeno koristnim delom predlagani ukrep primerjala z dogajanjem na Golem otoku. Ljudje so tam po njenih besedah opravljali “družbeno koristno delo” in “prekladali kamenje”; ukrep za delovno sposobne prejemnike pomoči je označila za zelo podobnega temu, kar se je dogajalo na zloglasnem jadranskem otoku.
Posnetek nastopa je objavila poslanska skupina SDS. Poslanec Žan Mahnič je poudaril, da na Golem otoku ni potekalo družbenokoristno, temveč prisilno delo. “Nedostojno. Še posebej od nekoga, ki se predstavlja kot zagovornik človekoljubja, solidarnosti in pomoči ljudem,” so zapisali v SDS.
.@ZanMahnic: ❗️Kako daleč je danes pripravljena iti opozicija, je pokazala poslanka Gibanja Svoboda Tereza Novak z izjavo, da so ljudje na Golem otoku opravljali »družbeno koristno delo«.
Ne. Tam je potekalo prisilno delo.
Nedostojno. Še posebej od nekoga, ki se predstavlja kot… pic.twitter.com/dkVJ1h70Mw
— Poslanska skupina SDS (@PS_SDS) August 28, 2026
Predlog referenduma, ki so ga vložile koalicijske stranke SDS, NSi, SLS, Fokus, Demokrati in Resnica, predvideva, da bi se pravica do denarne socialne pomoči za delovno sposobne osebe brez objektivnih ovir za delo pogojevala z aktivnim opravljanjem družbenokoristnega dela.
Po Blažičevih besedah oznaka sama po sebi ni povsem izmišljena. V šolah so kardeljansko oznako “družbeno koristno delo” uporabljali, ko so dvakrat letno imeli dan, namenjen čiščenju okolice šole, pobiranju odpadkov in zbiranju starega papirja. Ob tem je poudaril: “Zanimivo, da je bil že kipar Antun Augustinčić, znan kot avtor tistega megalomanskega Titovega kipa v Velenju, ki mu je Miro Pačnik decembra lani odžagal glavo, idejni oče kazenskega taborišča Goli otok, saj je bojda potreboval kvaliteten kamen za svoje umetniške stvaritve. Morda so zanj zaporniki tam res opravljali “družbeno koristno delo”“.
Ključno pa je po njegovem drugo: če vemo, kaj je Goli otok v represivnem sistemu pomenil, izjava ni zgodovinsko ustrezna, temveč cinizem ali namerno zamolčevanje. Za pričevanje iz prve roke je napotil na publicista in dolgoletnega kolumnista Demokracije Andreja Aplenca, ki je pekel Golega otoka izkusil na lastni koži.
O prekladanju kamnov
Blažič pravi, da prekladanje kamnov na Golem otoku ni bilo predvsem produktivno delo, ampak del kaznovalnega in “prevzgojnega” sistema. “Komunistična ideologija je bila nacistični in fašistični zelo podobna prav v tem, da ni priznavala dostojanstva človeka kot osebe. Človek je bil koristen toliko, kolikor je koristil razredu, rasi, naciji ali kateri drugi širši kategoriji,” je dejal. Po njegovih besedah so nasprotnike Titovega režima – tudi tiste, ki so se leta 1948 menda postavili na Stalinovo stran – skušali izbrabiti s sistemom korenčka in palice: dali so jim možnost, da se z Golega otoka vrnejo v normalno življenje, če bodo sprejeli “prevzgojo”. Marsikdo tega ni zmogel že zaradi strahotnih razmer in naporov ter hudega trpinčenja paznikov in zaporniških “kapojev”. O tem, koliko je bilo njihovo delo res “koristno za družbo” in koliko je pripomoglo h gospodarski blaginji povojne Jugoslavije, Blažič pravi, da nima podatkov.
“Meni je to delovalo, z družbenega zornega kota, kot Sizifovo delo – vališ kamen na hrib, pa se ti skotali navzdol na drugo stran, in potem ciklično ponavljaš ta napor. Samo da si dotolčen, da ti režim pokaže, da si “gnoj” (“đubre”). Ironija tega izraza je, da je gnoj potreben za rast,” je nadaljeval in dodal, da so bili med taboriščniki tudi kristjani, ki so svoje trpljenje duhovno darovali. “S tega vidika njihovo trpljenje ni bilo nekoristno. Na duhovni ravni so prav oni (z)rušili Titov režim.”
Primerjava med predlaganim pogojevanjem socialne pomoči in Golim otokom ni primerna
“Kolikor sem seznanjen, se je pri nas družbeno koristno delo uporabljalo predvsem pri tistih, ki nadomestno odslužujejo visoke denarne kazni, ki jih ne morejo plačati. Zato so bili napoteni v ustrezne ustanove, kjer so delali seveda brez plačila. Seveda v normalnih pogojih – v kolikor niso žrtve mobinga, potem moramo izključiti vsako primerjavo z Golim otokom, kjer je bila “prevzgoja” z mučenjem in terorjem del sistema. Gre za povsem bistveno različne stvari,” je pojasnil.
Obenem je dejal, da je pri nas sistem socialnih pomoči urejen precej stihijsko, na način, da ga nekateri izkoriščajo za brezdelje in ožemanje državnega proračuna. Deficitarnih poklicev je vse več, mnogi raje prejemajo socialno pomoč, ker se jim tako “bolj splača”. Takšno miselnost po njegovem narekujejo tudi okoliščine: delo je še vedno močno obdavčeno. Interventni zakon bi marsikaj olajšal, vendar so ga po njegovih besedah blokirali sindikati v navezi z ustavnim sodiščem.
“Tranzicijska levica želi vzdrževati dosedanje stanje naprej za vsako ceno, ker želi “enakost v revščini” za večino, za svoje izbrance pa seveda privilegije, počrpane iz državnega proračuna. Torej, zanje moramo delati drugi. Tudi zato me takšni cinizmi, kot je primerjava z Golim otokom, sploh ne presenečajo. Takšne primerjave kažejo na moralno sprevrženost tistih, ki jih javno uporabljajo in podtikajo drugim, s tem pa dejansko izdajo svojo lastno vest, ker sami izhajajo iz vrst dedičev totalitarnega sistema. Tistega sistema, ki ga niso sposobni obsoditi, ker so nanj preveč prisesani s privilegiji,” je dejal.
Efekt “spregledanega ogledala”
Ni potrebno, da so bili v partiji ali Udbi, ker so bili premladi; vseeno pa javno branijo “pridobitve revolucije” in se na predloge nasprotne strani odzivajo s sprevrženim cinizmom. “S tem največ povedo o sebi in o svojih gospodarjih. Tako ali tako ves čas relativizirajo nasilnost in brezobzirnost komunističnega sistema.”
To imenuje “efekt spregledanega ogledala” oziroma neprepoznavanja sebe v ogledalu: “Ko se postaviš pred ogledalo in pljuneš vanj, ‚prepoznaš‘ nasprotnika, ki istočasno pljune vate. In je seveda on “prvi začel”.” Dodal je: “Zato se zadnje čase velikokrat pri nastopih poslancev, še bolj pa poslank Svobode sprašujem o njihovem duševnem zdravju.
Pa ne zato, da bi obsojal, ampak bolj zaradi tega, ker verjetno notranje hudo trpijo in se vrtijo v začaranem krogu, kar se kaže v besnih nastopih z omenjanjem “hudičevih semen” in podobno. Upam, da bo širša javnost prepoznala nesmiselnost takega obnašanja, ki je prav tako Sizifovo delo. Torej povsem nesmiselno.”
T.B.