Na plano je prišel zaupen dokument ameriške obveščevalne službe iz leta 1948, ki je na laž postavil navedbe, da naj bi bili Jugoslavija in Sovjetska zveza sprti od spomladi 1948 dalje. Več kot očitno je, da je Informbiro predstavljal dogovor med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo, kako bi se slednja dokopala do zahodne tehnologije in orožja, titoistični režim pa je imel še dodaten izgovor, da je v povojnih pobojih dodatno obračunal z notranjimi sovražniki in tako upravičil Goli otok.
Priloženi dokument Centralno obveščevalne agencije (Cia) razkriva vsebino obiska nekdanjega šefa Udbe in ministra za notranje zadeve Aleksandra Rankovića v Postojni in Istri. Na srečanju na sedežu Udbe v Postojni 11. novembra 1948 je ta izpostavil, da kljub razlikam med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo ne bo prišlo do sprememb v odnosih.
Zahteval obuditev prosovjetske propagande
Prav tako je Ranković odredil, da mora priti tudi do obuditve prosovjetske propagande, glede šol in javnih ustanov pa je dejal, da morajo te ponovno pričeti z izobešanjem Stalinovih portretov. Najavil pa je celo obisk štirih sovjetskih uradnikov v Istri, katerih identiteta bo v pravem času razkrita Udbi, kar še dodatno dokazuje, da so bili odnosi med državama dobri.
Jugoslovanski režim je državljanom nasprotno pripovedoval, da je spomladi leta 1948 prišlo do spora med Komunistično partijo Jugoslavije in Komunistično partijo Sovjetske zveze. Sovjetska zveza naj bi namreč vztrajala pri obstoju socialističnega bloka pod svojo hegemonijo, s čimer pa se jugoslovansko vodstvo s Titom na čelu naj ne bi strinjalo, saj naj bi se zavzemalo za večjo mero enakopravnosti. Marca 1948 je sledil celo odpoklic strokovnjakov iz Jugoslavije, zaradi obtožb, da Jugoslavija vodi protisovjetsko politiko, režim pa naj bi se znašel v rokah zahodnih imperialistov.
Več tisoč ljudi se je znašlo v taboriščih
V tej tako imenovani psihološki vojni se je pričelo obračunavati s pristaši in namišljenimi pristaši resolucij Informbiroja. Posledično je bilo izključenih več deset tisoč članov, več tisoč ljudi pa se je znašlo v taboriščih na Golem otoku, Sv. Grgurju in drugod. Jugoslovanske oblasti so v letih 1949–1956 na Golem otoku zaprle več kot 13.000 političnih nasprotnikov zaradi njihove domnevne podpore tedanji Sovjetski zvezi in njenemu voditelju Stalinu. Med njimi je bilo okoli 550 Slovencev. Več kot 400 političnih zapornikov je na otoku umrlo, večinoma zaradi bolezni in lakote, po letu 1956 pa so na otoku zapirali tudi druge obsojence iz tedanje Jugoslavije.
Od vseh aretiranih je bilo 21.818 udeležencev NOB, 9.234 profesorjev, učiteljev, zdravnikov, intelektualcev, 5.081 delavcev in kmetov, 4.008 študentov in dijakov. Jetniki so bili podvrženi mučenju in prisilnemu delu v kamnolomu, ne glede na vremenske razmere. Poleti pri visokih temperaturah, pozimi pa v hladni burji. Zapornike so pazniki redno tepli in drugače trpinčili. Preiskovalce in iskalce političnih nasprotnikov je Komunistična partija Jugoslavije nagradila. Leta 1953 jih je bilo po navedbah STA 36 razglašenih za narodne heroje, nekateri so postali veleposlaniki v Sovjetski zvezi, ZDA, na Kitajskem, v Združenih narodih, Kanadi in Indiji. Zaprli so ga sredi 80. let. Znani Slovenci, ki so pristali v taborišču na Golem otoku, so: Andrej Aplenc, Igo Sajevic, Franc Cukjati, Virgil Gomizel, Vladimir Bobinac, Dragotin Gustinčič, Cene Logar, Božo Kobe.
Glede na navodila Rankovića Udbi v zvezi z odnosi med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo lahko vidimo, da je šlo v resnici le za masko z namenom lažjega obračunavanja z notranjim sovražnikom, ki bi lahko ogrozil Titov režim.
N. Ž.