Po tem, ko je pravosodni minister Goran Klemenčič prestal interpelacijo, se je uvrstil celo v ožji krog kandidatov za komisarja Sveta Evrope za človekove pravice. Naravnost neverjetno je, da je vlada Mira Cerarja podprla kandidaturo Klemenčiča, ki bi že zaradi odgovornosti za ”šlamastiko” pranja denarja v NLB in uničevanja dokazov zoper ljubljanskega župana Zorana Jankovića moral odstopiti, saj ta dokazuje, da v Sloveniji pravni sistem ne deluje. Kot kaže, naša država deluje po načelu: manj kot si efektiven, bolj napreduješ.
Goran Klemenčič je zavajal javnost v zvezi z ravnanjem v Komisiji za preprečevanje korupcije (KPK) glede preiskovanja pranja iranskega denarja v NLB, kot predsednik KPK pa je delovanje KPK celo označil za profesionalno in nadstandardno, kar je zelo težko razumeti glede na to, da je bilo ravnanje v nasprotju z veljavnim sporazumom med KPK in policijo, predaja dokumenta pa je bila opravljena na neformalni ravni. Kljub temu, da je ob nastopu funkcije obljubljal, da bo v slovenskem pravosodju prišlo do obsežnih sprememb, ki naj bi privedle do rešitve sistemskih vprašanj, je realnost povsem drugačna. Arogantno in izključevalno ravnanje v odnosu do predstavnikov tistega dela stroke, ki si prizadeva, da bi bil v Sloveniji vzpostavljen pravosodni sistem, kjer bi obveljalo spoštovanje evropskih vrednot, norm in standardov.
Klemenčič sicer priznava obstoj neučinkovitosti, nekakovosti in neenotnosti sodne prakse
Ob interpelaciji je Klemenčič priznal, da v Sloveniji vlada previsoka stopnja nezaupanja v pravosodje, ki ima po njegovem mnenju sicer res težave, ki so včasih večje, včasih pa manjše. Poleg tega, da se je dotaknil tudi črkobralstva, neučinkovitosti, nekakovosti in neenotnosti sodne prakse je priznal, da državljanom težko odgovori, da pravna državna obstaja, da enakost pred zakonom ni odvisna od premoženja in da se dokazi izločajo le za nekatere. Očitno pa to ni dovolj, da bi zapustil svoj ministrski položaj in se umaknil iz aktivne politike. Poleg kandidatke iz Bosne in Hercegovine Dunje Mijatović in kandidata iz Francije Pierre-Yvesa le Borgna se je uvrstil celo v ožji krog izbora treh kandidatov za komisarja za človekove pravice pri Svetu Evrope.
Pri lobiranju obstajajo posebna navodila
V dodatnih pogovornih točkah za predstavitev kandidature Klemenčiča so diplomantom pri lobiranju za Klemenčiča poslali navodilo, naj ti v državah, kot so na primer Rusija, Turčija, Madžarska, Velika Britanija in Azerbajdžan, ne poudarjajo, da Klemenčič spoštuje sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice in medijsko svobodo. Vidimo lahko, da se vlada s tem trudi, da bi v vsaki izmed držav Klemenčiča predstavila v najboljši možni luči kot nepristranskega kandidata, ki spoštuje človekove pravice in temeljne svoboščine. Dejstvo je namreč, da ta, na primer, v Turčiji ne bi dobil podpore, če bi dejal, da se zavzema za medijsko svobodo ali v Rusiji, če bi omenil, da spoštuje sodbe evropskih sodišč, ki v Rusiji ne uživajo podpore itd.
Organizacija Sveta Evrope se zavzema za varstvo človekovih pravic, pravne države, demokracije, za ozaveščanje ljudi, spodbujanje razvoja evropske kulturne identitete in raznolikosti, iskanje skupnih rešitev za probleme, s katerimi se rešuje evropska družba (diskriminacija manjšin, nasilje, organiziran kriminal, nestrpnost itd.) in pomoč pri utrjevanju evropskih demokratičnih sistemov s podporo zakonodajnim, političnim in ustavnim reformam. Glede na to, da je organ Komisarja za človekove pravice znotraj Sveta Evrope zadolžen za spoštovanje in uveljavljanje človekovih pravic v posameznih državah članicah, je težko razumeti, kako lahko slovenska vlada predlaga kandidata, ki je kršitelj človekovih pravic in ni naredil nič, da te ne bi bile kršene, prav tako je prispeval k neučinkovitosti slovenskega pravnega reda.
N. Ž.