“To, da danes kujejo v zvezde Jugoslavijo, pomeni, da o Jugoslaviji ne vedo ničesar,” je dejal gost tokratne oddaje Beremo dr. Dimitrij Rupel. V oddaji je predstavil svojo novo knjigo z naslovom Približevanje: dokumentarna pripoved o državi, družini, prijateljih in sovražnikih. Z voditeljem Metodom Berlecem sta govorila tudi o aktualnem dogajanju, med drugim tudi o vabilu slovenskega veleposlaništva na “jugonostalgično obujanje spominov”, ki ga je označil za “škandaloznega”.
Nova knjiga dr. Dimitrija Rupla je dokumentarna pripoved, ki se začne z zgodbami o Trstu, Dunaju, partizanih, JLA, Gorbačovu in osamosvojitvi. Nadaljuje se z vojnami ob koncu hladne vojne, pešanjem slovenske pomladi in oseb, ki so avtorju najbližje (bolezen njegove soproge Marjetice).
“V tej knjigi je pravzaprav neke sorte povzetek marsičesa, kar sem počel v svojem življenju, in tu so tudi nekateri komentarji, ki jih prej nisem bil sposoben napisati iz osebnih razlogov,” je dejal Rupel. Knjiga je tako po njegovih besedah “čiščenje pisalne mize”. Velik del knjige je posvečen ljudem, ki so v zadnjem času umrli in ki jih želi na nek način obuditi, kot je izpostavil. Sicer pa je to knjiga o socializmu, ki se je začel leta 1945 in trajal do konca 80. let, se razvil v demokratično družbo, ki pa je po njegovi oceni omahnila okrog leta 2008, tj. “po koncu konca hladne vojne”, ko smo dobili ogromno elementov nedemokratičnosti in nedržavnosti. Rupel je poudaril, da je to že njegova 84. knjiga in da je verjetno tudi zadnja.
O cenzuri in modelu “privilegijev”, ki je prisoten še danes
V knjigi se je osredotočil tudi na svoje osebno življenje in pojasnil, da je bil oče njegove soproge Marjetice pomemben funkcionar, ki se je gibal v visokih krogih okrog Josipa Broza Tita, prav tako pa je spregovoril tudi o svojih prednikih, ki so bili prav tako visoko na politični sceni. V ospredje je postavil tudi čas svoje mladosti in urednikovanja študentovske Tribune, v kateri je leta 1966 objavil članek z naslovom Očetje in sinovi. V tiskarni Delo so zatem celo ustavili tiskarske stroje in uničili večino izvodov, je ob tem dejal Berlec, ki je Rupla vprašal po vsebini članka, ki je razburil številne posameznike.
“Tribunaši smo bili vendarle nekako bolj dojemljivi za informacije,” je dejal Rupel, ki si ne bi nujno nadel naziva “uporniški” v tistem času, ga pa je zmotilo, da so njegovi sošolci, znanci ali prijatelji “živeli drugačno življenje”. To je zgodba, ki jo je Milovan Đilas opisal v knjigi Novi razred, dr. Rupel pa je primerjal modele privilegijev. Članek je bil nato cenzuriran, sam pa ima še vedno hrani en izvod.
V JLA izpostavljen precejšnjim pritiskom
V nadaljevanju se je spomnil svoje izkušnje s služenjem vojaškega roka, ko je, kot je poudaril, “do obisti spoznal, kaj je to jugoslovanska vojska, ko je ta ljudska armada dosegla Slovenijo in smo bili v vojni z njo, /…/ je bilo marsikaj jasneje kot komu drugemu”. Dodal je, da je bil v armadi izpostavljen precejšnjim pritiskom. Ob tem je pojasnil, da je bil tudi član mladinske brigade, kar je bilo v tistih časih zaželeno.
“Tam sem bil udarnik in so me, ne da bi jaz karkoli želel, sprejeli v partijo,” je pojasnil in dodal, da si je prizadeval, da bi v tistih letih na fakulteti nekaj spremenil, vendar to ni bilo mogoče. Ob prihodu v armado se je po njegovih besedah zapletel v “pogovore, ki so bili protokulirani in posneti”, o njih pa je kontraobveščevalna služba dobila poročilo na 16 straneh. V njem so Rupla označili za “izdajalca Jugoslavije”, nato pa so ga 29. novembra na državni praznik iz partije tudi “vrgli ven”. To je gosta in voditelja vodilo do aktualnega vabila slovenske ambasade v Bruslju, o katerem smo poročali tukaj.
To je škandal
“To, da naša ambasada, neka gospa, ki se piše Kurnik, podpisuje neko vabilo za nek koncert sicer neke glasbene skupine, ki želi obuditi spomin na Jugoslavijo /…/, da se bomo ‘spominjali dobrih starih časov’, to je po mojem prepričanju škandal. Mislim, da premalo vemo in premalo govorimo o tem, kaj je Jugoslavija bila in od kod smo mi zbežali,” je dejal Rupel. Ob tem je dodal, da je Janez Drnovšek na to temo napisal tudi knjigo, ki se v slovenskem prevodu imenuje Moja resnica, v francoskem prevodu pa Beg iz pekla. “Če je Drnovšek to rekel, to najbrž ni bila tako lahkomiselna izjava,” je poudaril.
V nadaljevanju sta se z voditeljem osredinila tudi na slovensko članstvo v Evropski uniji in Natu, sledilo je tudi Ruplovo razmišljanje o pogrebih. “16. oktobra lani je umrla M. So smrti in so smrti, so pogrebi in so pogrebi, da lahko doletijo tudi ljudi mojih let ali morda poznane starejše, sem se zavedal avgusta 2015, ko smo pokopali 72-letnega literarnega kritika Andreja Inkreta,” je v knjigi zapisal Rupel, ki je svoj citat tudi obrazložil. Kaj je o tem povedal, si lahko pogledate v oddaji Beremo na spodnji povezavi. Vljudno vabljeni k ogledu.
A. H.