“Namesto da bi veselo praznovali skupni dosežek, delajo nekateri na polarizaciji in zlorabljajo celo osamosvojitev za nove delitve. To je razlika, v kateri jaz ne uživam. Bili so časi II. svetovne vojne in revolucije, ki so naš narod razdelili, osamosvojitev pa nas je povezala, združila v skupen cilj. Te razlike bi se morali zavedati in jo tudi praznovati,” je prepričan prvi predsednik vlade Republike Slovenije Lojze Peterle in predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO), ki je v tem tednu odpovedal udeležbo na proslavi ob dnevu državnosti, saj sam ne čuti prazničnega ozračja, ki si ga spomin na največji politični dosežek slovenskega naroda zasluži in je kritičen do ravnanja Golobove vlade. “Toliko nestrpnosti in laži, kot jih imamo sedaj, jih ni bilo nikdar. Celo v mojem otroštvu, v času neposredno po II. svetovni vojni, in kasneje, ko je bil režim veliko bolj trd, je ta saj pazil na svojo čast in svoje dostojanstvo, sedaj pa oblastniki na svoje dostojanstvo in čast ne gledajo praktično nič,” je kritičen zgodovinar dr. Stane Granda.
Približuje se dan, ko obeležujemo spomin na prelomni trenutek v več kot tisočletni slovenski zgodovini. 25. junija 1991 je namreč Slovenija formalno postala samostojna in neodvisna država. Slovenke in Slovenci so namreč želeli sami odločati o svoji usodi in biti gospodar na lastni zemlji. Na podlagi truda generacij Slovenk in Slovencev so sanje postale resničnost. A ker je Slovenija v vseh teh letih zašla v stransko ulico, marsikdo pravi, da ni sanjal o taki Sloveniji, kjer se odvija simbolna in mestoma dejanska rehabilitacija totalitarizma, s tem pa polarizira družbo, se gre v ekoludizem, zaradi katerega zamuja gradnja JEK2, kjer so upokojenci povsem spregledani, kmetje in podjetniki pa predstavljajo razrednega sovražnika, v samem ospredju pa so nevladniki, ki promovirajo kulturni marksizem.
Lojzeta Peterleta smo uvodoma vprašali, kakšen je bil duh naroda v času pred osamosvojitvijo in kakšen se mu zdi danes 32 let po osamosvojitvi. “Pred osamosvojitvijo sem čutil veliko voljo Slovenk in Slovencev da najdemo pot iz zelo kritične situacije v propadajoči Jugoslaviji. Ljudje so pozdravili priliko, da so se lahko prvič v zgodovini opredelili za samostojno državo in so to priliko tudi izkoristili z enkratnim rezultatom,” je izpostavil in dodal, da je bilo takrat jasno, ali gremo na svoje ali pa s starimi političnimi silami ostanemo v Jugoslaviji. “Ljudje so izbrali in to potrdili na plebiscitu.” Za Peterleta je bil to sanjski čas slovenske zgodovine, v katerem smo dosegli največji narodno-politični uspeh. Bila je sicer tudi kakšna zadrega, zavedali so se, da tvegajo in da bodo morali tvegati, ampak ozračje je bilo res povezano s prihodnostjo.
Zopet se pojavlja revolucionarna paradigma s konceptom sovražnika
“Bilo je več dialoga, pa smo takrat peljali državo in politični sistem, kakršen je danes. Danes se na mojo žalost pojavlja spet revolucionarna paradigma s konceptom sovražnika, govori se o fašistih, izdajalcih in tako naprej. Namesto da bi veselo praznovali skupni dosežek, delajo nekateri na polarizaciji in zlorabljajo celo osamosvojitev za nove delitve,” je poudaril Peterle in dodal, da je to razlika, v kateri sam ne uživa. “Bili so časi II. svetovne vojne in revolucije, ki so naš narod razdelili, osamosvojitev pa nas je povezala, združila v skupen cilj. Te razlike bi se morali zavedati in jo tudi praznovati,” je prepričan.
Na vprašanje, če si je predstavljal, da bomo živeli v državi, kjer se časti totalitarizem, ukinja Muzej slovenske osamosvojitve, ukinja dan spomina na žrtve komunističnega režima, se hodi na Čebine, se gre ekoludizem …, je Peterle odgovoril, da se pri nas spet pojavlja revolucionarni duh, ki govori o grdih kapitalistih, poslušamo terminologijo iz leta 1941 ali 1945, in to je zaskrbljujoče, ker tudi takšno stanje duha prispeva k temu, da nas zapuščajo zelo ustvarjalni ljudje, podjetniki. “Ne zato, ker ne bi mogli dobiti službe, ampak zato, ker ne marajo takega stanja duha, ne marajo, da jih nekdo certificira, da so pravi ali nepravi, so naši ali niso naši.” K nam se je po njegovih besedah res vrnil koncept sovražnika. “To smo že doživeli in od tega smo se z osamosvojitvijo odklopili, pa izgleda, da nam ni čisto uspelo,” je poudaril in dodal, da ima po vsem tem, kar smo sedaj videli, ko nas vračajo na Čebine, v povezavi s katerimi je med drugim tudi 750 zaenkrat ugotovljenih množičnih morišč, grobišč, vtis, da ljudje začenjajo malo bolj razumeti, zakaj gre in v čem je razlika med Socialistično Republiko Slovenijo v totalitarni Jugoslaviji in med Republiko Slovenijo, ki je demokratična in članica evropske zveze.
Državni vrh z Robertom Golobom na čelu, z izjemo predsednika Državnega sveta in ministra Matjaža Hana, je bojkotiral mašo za domovino. Peterleta smo vprašali, kakšno sporočilo nam to predstavlja. “To je duh tega, kar smo govorili prej. Cerkev za nekatere očitno ostaja ideološki pojem v smislu cerkev so drugi, so oni, tja se ne gre. Tako, da tudi tukaj se je sedaj naredila polarizacija. Imeli smo predsednike vlad in tudi predsednika države, ki je videl v maši za domovino priliko za slovenski skupaj,” je izpostavil in ob tem pojasnil, da to ne pomeni, da spremeniš svoj svetovni nazor, ampak da se skupaj pokloniš istim vrednotam. Mi imamo tako sedaj ene, ki gredo k maši, in ene, ki gredo na proslavo, na kateri pa se boji, da ne bodo proslavljali iste zadeve. “Iz tega črpajoč bi rekel, da mogoče pa nismo bili tako enotni, ko je šlo za samostojnost, kajti mi imamo restavracijo revolucionarne in totalitarne paradigme,” je poudaril.
Na vprašanje, kaj si za Slovenijo želi v prihodnje, da ne bomo živeli v državi, kjer bo domoljubje nekaj obrobnega ali celo sramotnega, je Peterle izpostavil, da je šolski sistem zagotovo področje, kjer bi lahko razvijali lepo domovinsko, državljansko, demokratično zavest. “V šoli bi morala mladina izvedeti, zakaj je sploh prišlo do osamosvojitve, zakaj nedemokratični sistem ni vzdržal, ampak tega mladina ne izve, ne ve niti, da smo imeli vojno za Slovenijo.” Po njegovo nam manjka, da že nekaj generacij ni doživelo temeljnega pouka, s pomočjo katerega bi razumeli, zakaj je do spremembe sploh prišlo. “Mislim, da nas čaka velika naloga, da to državo uredimo v skladu z vrednotami osamosvojitve, in ena od teh vrednot je tudi Slovenci skupaj. V marsičem smo osamosvojitev speljali skupaj, bili smo enotni v kritičnih trenutkih, ne samo pri plebiscitu. Meni manjka “skupaj”, ki pa ga lahko razvijemo samo, če spoštujemo drug drugega, se pogovarjamo in se zedinimo tudi o kakšnih skupnih ciljih,” je zaključil.
Danes slovenstvo ni nobena vrednota
Glede duha slovenskega naroda v času osamosvojitve in danes in pričakovanjih okrog samostojne države smo se pogovarjali tudi z zgodovinarjem dr. Stanetom Grando. “Pred osamosvojitvijo, zlasti v drugi polovici osemdesetih let, se je Slovencev prijel en silni optimizem, vera vase, pa tudi vera v vlogo in pomen demokracije. To se je zelo razširilo, nasploh za nacionalno vprašanje je bilo zanimanja in posluha,” je izpostavil in dodal, da danes slovenstvo ni nobena vrednota, saj pri vladajočem tonu ni nobenega optimizma, vse je samo za materializem, za denar, kje se več dobi, predvsem pa je ogromno laži in nestrpnosti. “Toliko nestrpnosti in laži, kot jih imamo sedaj, jih ni bilo nikdar. Celo v mojem otroštvu, v času neposredno po II. svetovni vojni in kasneje, ko je bil režim veliko bolj trd, je ta saj pazil na svojo čast in svoje dostojanstvo, sedaj pa oblastniki na svoje dostojanstvo in čast ne gledajo praktično nič. Požvižgajo se namreč nad tem, kaj si ljudje mislijo o njih.”
“Takega norega stanja, kot ga imamo sedaj, nisem niti v sanjah pričakoval in verjetno tudi nihče od tistih, ki se je aktivno udeleževal, pa naj si bo teoretično ali praktično, v osamosvojitvi,” je povedal in spomnil, da so se že takrat pojavljali težki pritiski na osamosvojitelje. Bila je prav organizirana gonja, ki je v glavnem potekala preko Zveze borcev, predvsem pa je vse potekalo na ravni diskreditacije, ki so bile čisto osebne, strokovne, na različnih nivojih. “Važno je bilo, da so vsakega, ki je ob osamosvojitvi prišel gor, diskreditira, če ne drugače, pa se je govorilo, da ima svoj karton v bolnici za duševno bolne.”
Slovenska osamosvojitev prezrla pomen šolstva
Tisto, kar je po besedah Grande zastrašujoče pri tej stvari, je to, da je to organizirano in sistematično vodeno in dobro orkestrirano, dobro premišljeno, to namreč ni nekaj spontanega in slučajnega. “Seveda niso vsi pojavi kontrolirani, generalna spodbuda, tista, v katero je vse usmerjeno, je pa zelo natančno vodena. Vzrok, ki ga vidim, je v tem, da je slovenska osamosvojitev popolnoma prezrla pomen šolstva.” Problematiziral je, da čeprav smo že več kot 30 let v samostojni državi, iz šol prihajajo otroci, ki o osamosvojitvi nič ne vedo, ne poznajo niti očeta slovenske države Jožeta Pučnika, niti ne poznajo tistih, ki jih ideološko zagovarjajo. “Kar nekaj govorijo v prazno in to je zelo zastrašujoče.”
“Pomen domovinskega znanja, ki bi moralo predstavljati osnova samostojne države, je bilo tako povsem spregledano. Izgovarjati se samo na stare sile ni preveč odgovorno, saj ne moremo pozabiti, da sedaj prihajajo v središče generacije, ki so bile 30 let vzgajane v tej državi. Vzgoja v tej državi je popolnoma odpovedala na vseh nivojih,” poudarja Granda in dodaja, da gre seveda delno za svetovni fenomen, še bolj pa je to vidno pri nas. “Pri nas se predsednik vlade požvižga celo na dolžnosti, ki jih kot predsednik vlade ima,” je povedal v zvezi z njegovo odsotnostjo na maši za domovino. Za primer je navedel staro Avstrijo. “Ti si bil lahko protestant, pripadnik židovske vere, pravoslaven ali celo ateist, ampak ko je bila šolska proslava, praznik šole ali če hočete državni praznik, ki se je po navadi začel z mašo, odvisno od okoliščin ali v protestantski ali katoliški, se je to smatralo kot uradna dolžnost, da greš tja. Danes pa pravzaprav državljanske dolžnosti niso samo pravice in zahtevki.”
Stara Jugoslavija je po besedah Grande sistematično prekvasila mladino iz avstrijskega v jugoslovanski duh. “Pri nas pa od vsega tega ni nič, celo nasprotno, tako malo narodne zgodovine, kot je slišijo slovenski otroci v slovenski šoli, ne slišijo nikjer v Evropi,” je kritičen Granda, ki ob tem pojasnjuje, da je bila o tem narejena primerjalna študija in to ni kar govorjenje na pamet. “To je potrebno totalno spremeniti.” Demokratične sile, ki bodo prej ali slej prišle na oblast, morajo po mnenju Grande usmeriti vso energijo v šolo, ne pa v kapital, ki se prilagaja. “Važen je boj za duše, ne pa za neke materialne vrednosti in jahte,” je prepričan.
Ana Horvat