Ameriški novinar in vojni dopisnik William Lawrence Shirer je v svojem najbolj znanem knjižnem delu Vzpon in padec Tretjega rajha (1960) podrobno popisal nemško pravosodje v tistem času. “Nemčija je pod nacionalnim socializmom že od prvih tednov 1933, ko so oblastniki začeli množično zapirati, pretepati in moriti ljudi, izgubila družbo, ki temelji na pravu. Pravni strokovnjaki nacistične Nemčije so ponosno vzklikali: ‘Zakon je Hitler!’ Göring je to ponovil, ko je pruskim tožilcem 12. julija 1934 rekel: ‘Zakon in Führerjeva volja sta eno in isto.’ To je bilo res. Zakon je bilo tisto, kar je diktator rekel, da je. V prelomnih trenutkih, na primer v krvavi čistki, je Hitler takoj po prelivanju krvi v govoru pred Reichstagom razglasil, da je on ‘vrhovni sodnik’ nemškega ljudstva in ima kot tak pravico obsoditi na smrt, kogar se mu zazdi.”
No, komisar za pravosodje in pravni voditelj Reicha dr. Hans Frank pa je leta 1936 ob neki priložnosti nemškim pravnikom jasno povedal: “Nacionalno socialistična ideologija je podlaga za vse temeljne zakone; to se pravi posebej tista ideologija, ki je razložena v strankinem programu in Führerjevih govorih.” In ob tem razložil, kaj konkretno ima v mislih: “Zakon ni neodvisen od nacionalnega socializma. Ob slehernem sklepu se vprašajte: ‘Kako bi na mojem mestu ravnal Führer?’ Ob sleherni odločitvi se vprašajte: ‘Je ta odločitev združljiva z nacionalno socialistično vestjo nemškega naroda?’ Potem boste razpolagali z železno zasnovo, ki bo spojena z enotnostjo nacionalno socialistične ljudske države in z vašim priznavanjem nesmrtne volje Adolfa Hitlerja za vselej navdala vaše območje odločanja z avtoriteto Tretjega rajha.”
Nekaj podobnega se je pri nas začelo dogajati že med drugo svetovno vojno. Kot piše dr. Damjan Hančič v reviji Dignitas (2012), so se na začetku za upor proti okupatorju izoblikovale odporniške skupine, ki so temeljile na različnem političnem in ideološkem prepričanju, pa tudi na različnem gledanju na sam način izvedbe boja proti okupatorjem. Med njimi je bila najbolje organizirana in hkrati najbolj brezobzirna, tako v načinu boja z okupatorjem kot tudi v netoleriranju kakršnekoli odporniške alternative, komunistična partija, ki je prek ustanovitve OF in kasneje neposredno sebi podrejenih oboroženih skupin in služb prevzela vodilno vlogo v boju proti okupatorju, hkrati pa pod krinko tega boja izvajala še komunistično revolucijo. Tudi s pomočjo revolucionarnih represivnih organov (VOS, VDV, NZ, Ozne in KNOJ) in partizanskega oziroma revolucionarnega sodstva. To je bilo namreč v nasprotju s temeljnimi postulati sodobne pravne države, ki temelji na ločitvi zakonodajne, izvršne in sodne oblasti, saj je bila represivnim organom, ki sicer sodijo pod okvir izvršilne oblasti, dana prevelika pristojnost odločanja o domnevno kaznivem dejanju, ki v demokratični pravni državi sodi pod okrilje sodstva, samo sodstvo pa je bilo izrabljeno v politične in ideološke namene.
To se je nadaljevalo s t. i. osvoboditvijo leta 1945. Jugoslovanska komunistična oblast si je pod vodstvom diktatorja Josipa Broza Tita brezsramno podredila vse veje oblasti. In seveda sodstvo ter organe pregona. Z njihovo pomočjo je brezsramno obračunavala s t. i. razrednim sovražnikom vse do demokratičnih sprememb v letih 1990/1991 in propada SFRJ.
A kot je pokazalo dogajanje po demokratizaciji in osamosvojitvi Republike Slovenije leta 1991 ter v letih tranzicije, je še posebej slovensko sodstvo ostalo ujetnik nedemokratičnih praks iz preteklosti. Ni doživelo demokratičnega preloma, tako kot zakonodajna in izvršilna veja oblasti. Še naprej se je zaradi neizvedene lustracije puščalo zlorabljati za politične potrebe tranzicijske levice. Najbolj je bilo to vidno leta 2014 s škandalozno indično obsodbo prvaka opozicije Janeza Janše in z njegovim odhodom v zapor na Dob tri tedne pred državnozborskimi volitvami (te so bile 13. julija 2014). A takrat smo imeli vsaj kredibilno sestavo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki je aprila naslednje leto soglasno razveljavila sodbo Patria na vseh treh stopnjah. Danes se kaj takega v podobnem primeru verjetno ne bi zgodilo, saj imamo takšno sestavo ustavnega sodišča, ki se je povsem podredila volji vladajoče koalicije. To je bilo vidno lani, ko so odpravili zadržanje v primeru sporne novele zakona o RTVS in v številnih drugih manj odmevnih primerih. No, za vladajoče je moteč še eden redkih ustavnih sodnikov, ki se ni podredil pritiskom vladajočih. To je ddr. Klemen Jaklič. Zato so se ga lotili medijsko z vsemi topovi, po novem še s politično zlorabo t. i. Komisije za preprečevanje korupcije. Očitno je, da bomo imeli v Odboru 2014, ki je v teh dneh praznoval deset let svojega obstoja, v vseh demokratičnih medijih in v demokratičnih strankah še veliko dela, da bomo tudi sodstvo potegnili iz totalitarnih praks.
Dr. Metod Berlec