Depolitizirana RTV Slovenija je postala pod novim režimom vladanja tako politično pristranska, da je njen način poročanja že del ljudske folklore norčevanja, kot v Sovjetski zvezi, kjer so se (na skrivaj) norčevali iz slovitega Radia Erevan. Na razmere v ZDA vedno gledajo skozi zanesljiv informacijski filter komentatorjev, kot so Ervin Hladnik Milharčič (profesor FDV, specializiran za ameriške študije), nekdanji RTV-jev dopisnik iz ZDA še iz komunističnih časov Uroš Lipovšek in zimzeleni diplomat v ZDA Roman Kirn, ki jim bo vedno z veseljem navrgel prgišče anti-zahodne retorike. Ta je tokrat gostoval v studiu pri Tanji Starič in za gledalce “družbeno-politično odgovorno” predelal inavguracijo Donalda Trumpa. Bistveno se je zgodilo na koncu intervjuja, ko je novinarka ameriške milijarderje proglasila kar za finančne oligarhe. Izjava, ki razkriva jedrni simptom “slovenske bolezni”.
Tanja Starič je namreč Kirna povprašala o “vlogi oligarhov” oz. “fantov iz silicijeve doline”, pri čemer je izpostavila Elona Muska ter ponovila medijski agitprop, da gre za nacistični pozdrav. Rekla je, da so “to finančni oligarhi, najbogatejši ljudje na svetu”, in vprašala, “kaj želijo s tem, ko nekako vstopajo v politiko”.
Vprašanje je seveda naravnost iz kuharice depolitizirane RTV Slovenija. Staričeva ne le, da ljudi, ki so obogateli na meritokratorni način, imenuje za oligarhe (celo FINANČNE oligarhe, čeprav nihče od prisotnih ni iz finančne industrije), ampak je hkrati že prejudicirala, da “vstopajo v politiko”, čeprav ni prav nobenih dokazov za to – kvečjemu so nekateri od teh prej v resnici aktivno (in prisilno) sodelovali v velikem cenzorskemu stroju levice (Larry Page z Googlom, Mark Zuckerberg s Facebookom, Jeff Bezos z Washington Post).

Kirn ji je seveda odgovoril začinjeno z razrednobojno retoriko – tako kot si je želela in tako kot si želijo rdečo zvezdo noseči gledalci RTV Slovenija. Kot kak Joe Rogan s kravato je kot za stavo začel deliti modrosti, da je v globoki državi vojaško-industrijski kompleks zamenjal tehnološko-industrijski kompleks in da je iz “ozadja prišel v ospredje” (češ, “sedeli so takoj za Trumpovo družino”). Pravi, da so prišli v Belo hišo prevzeti oblast, v stilu najskrajnejših FDV-jevih profesorjev pa je celo dejal, da gre “za novo deviacijo ameriške demokracije”.
Kdo je oligarh?
Kirnovi predvidljivi in dolgočasni odgovori so v tem pogledu manj pomembni kot to, da voditeljica RTV Slovenija ljudi, ki so obogateli v prostotržni ekonomiji, tako da so trgu ponudili najboljše blago in storitve, enači z ruskimi mafijci iz St. Petersburga, ki so akumulirali premoženje s pomočjo vodje ruskih oligarhov – Vladimirja Putina. V resnici torej Staričeva vidi vsako akumulacijo kapitala kot “mafijstvo”. V njenem svetu ni razlike med Elonom Muskom, Markom Zuckerbergom in krutim ruskim mafijcem z močno zaslombo v sovjetski “nomenklaturi”, ki je v devetdesetih ob polni podpori Borisa Jelcina ropala bivše sovjetsko javno premoženje in celo morila svoje politične nasprotnike.
Musk, Bezos, Zuckerberg niso kruhoborci
Elon Musk je v ZDA prišel brez vsega – brez centa očetovega “rudarskega” denarja. Z mamo sta živela celo od bonov za hrano. Iz nič je s partnerji začel revolucijo spletnih plačil (PayPal), revolucijo elektrifikacije vozil (ko je prevzel propadlo Teslo) in revolucijo zasebnih vesoljskih poletov (Space X), na koncu pa rešil še X.

Jeff Bezos je Amazon ustanovil tudi s pomočjo prihrankov matere in očima, a ne zato, ker bi te prihranke potreboval (v času ustanovitve podjetja je že desetletje deloval v IT industriji in si že ustvaril svoj prvi milijon), pač pa zato, ker je verjel, da bodo tako postali milijarderji. Vizija spletnega nakupovanja v devetdesetih, v katero je verjel takrat, ni bila samoumevna – ameriški trgovci so se jim smejali in dejali, da ameriški kupec želi neposreden stik z blagom. Bezos je dokazal, da temu ni tako.

Mark Zuckerberg je Facebook naredil kot interno mrežo študentov na Harvardu in poiskal investitorje, ki so projekt finančno podprli in ga naredili v to, kar je danes – podjetje bi lahko že leta 2007 prodal za milijardo dolarjev in do konca življenja živel v udobju. Danes dela vsak dan po 10 ur, korporacija Meta pa je po nekaterih ocenah vredna 1,5 trilijona dolarjev.

Ameriški milijonarji niso slovenski kruhoborci
Musk, Bezos in Zuckerberg so neodvisno bogati. Niso kruhoborci Gibanja Svoboda v državnem zboru, ki se tresejo za plačo poslanca, katere nikoli več ne bodo dosegli po koncu mandata. Niso predsednik vlade Robert Golob, ki agitira za zeleni prehod izključno z obnovljivimi viri energije, zasebno pa preprodaja fotovoltaiko. Niso minister za finance, ki nakazuje sredstva v davčno oazo Belize. Niso ministrica za kulturo, ki širi nabor pravic samozaposlenih v kulturi in je bila v preteklosti tudi sama samozaposlena v kulturi, v prihodnosti pa bo najbrž zopet. Prav tako niso ruski oligarhi, povsem odvisni od figure enega samega človeka na oblasti, ki jih ščiti pred tem, da bi jih podivjana množica sredi Moskve obesila na vislice.

Ameriški milijarderji so neodvisno bogati. Ničesar finančnega več ne potrebujejo. Nihče jih ne more kupiti. Akumulacija kapitala jih ne zanima več – če bi Muska zanimala akumulacija kapitala, ne bi preplačal za podjetje Twitter, prav tako bi bil veliko bolj spravljiv do oglaševalcev. Njihove potrebe so se na Maslowi piramidi potreb že davno premaknile iz kapitalskih v špico piramide, kjer človeku ne ostane nič drugega kot samoaktualizacija in transcendentalnost. Če bodo res sodelovali v ameriški izvršilni oblasti (razen Muska je jasno, da drugi nimajo nobenih takšnih ambicij), bo to izključno le v tej smeri, da jih država pusti čim bolj pri miru, da opravljajo posel, ki ga znajo. To si konec koncev želimo tudi običajni ljudje.
Slovenska bolezen
Staričeva je tako nevede razkrila slovensko bolezen, eden od simptomov katere je tudi trenutna vlada. Slovenska bolezen je namreč to, da se vsaka akumulacija kapitala (in s tem tudi vsak podjetniški uspeh) razume kot kraja in celo “mafijstvo”. Ne znamo razlikovati med Olegom Deripasko in Elonom Muskom. Tako kot ne znamo razlikovati med Ivom Boscarolom, Binetom Kordežem in Martinom Odlazkom. Že sam akt podjetniškega preboja je obsodba in znak malopridnosti, ne glede na to, kakšno pot je prehodil posameznik. Kot je nekoč dejal Boscarol: “Slovenci oprostimo vse, razen uspeha.”

Kar je logično. Staričeva, pa tudi velik del trenutne aktivne populacije, je odraščal v klimi, kjer je bilo spodobno in zveličavno razkazovanje razkošja le tisto, ko se je v Pullmanu 600 vozil intelektualno inferiorni Kumrovčan in njegova tolpa rdečih tolovajev, katerih edini talent je bil (poleg brutalnega nasilja) politični agitprop in prepričevanje plebsa, da v resnici živi odlično.

V takšni klimi, ki se je ohranila do današnjih dni, nikoli ne bo prostora za slovenske Muske in Bezose, saj jih bomo spodili v tujino, preden bodo storili izvirni greh uspeha. Kot država bomo naredili preboj šele, ko bomo doumeli razliko med ameriško meritokracijsko ustvarjenimi milijarderji in ruskimi mafijskimi oligarhi, zbranimi pod šefom tolpe v Kremlju.
Mitja Iršič