Komisija DZ RS za peticije je po slabem letu znova obravnavala primer mater, ki so v 70-ih in 80-ih letih 20. stoletja v nekdanji Jugoslaviji izgubile otroke. Nekateri dvomijo, da so ti res umrli. Koalicijski poslanci se razprave niso udeležili, in sicer z izgovorom, da so podobno razpravo opravili že lani.
Pobudnica druge razprave o tej temi, ki je v tem mandatu potekala znotraj državnozborske komisije, je bila Simona Šeremet Kalanj iz društva Izgubljeni otroci Slovenije. Slednje pomaga materam iskati otroke, ki naj ne bi umrli. “Vsem je skupno to, da so materam v porodnišnici dejali, da je njihov novorojenček umrl, niso pa ga smele videti,” je izpostavila.
“V roke so dobile le pomanjkljivo dokumentacijo, za pogreb pa se je ponudila kar porodnišnica, da ga bo opravila,” je dodala. V resnici novorojenček po njenih besedah ni umrl, temveč naj bi ga bili prodali v posvojitev. Opisala je nedaven primer ekshumacije groba, ker so nekateri trdili, da je v njem otrok ene od mam, ki je ves čas plačevala grobnino, ko pa je želela truplo ekshumirati, so ji rekli, da tega groba nimajo. Grob so nato našli šele po enem mesecu, v njem pa sta bili samo dve kosti odraslega človeka. Mariborsko pokopališče od 23 “umrlih” otrok nima niti enega grobnega mesta, je razkrila Simona Šeremet Kalanj. Vse primere je prevzelo Specializirano državno tožilstvo.
Ali posvojen otrok nima nobene pravice?!
V Sloveniji po besedah Simone Šeremet Kalanj iščejo podatke o več takih primerih, se pa s podobnimi sumi ukvarjajo tudi v drugih državah nekdanje Jugoslavije. Dejala je, da so pri pridobivanju podatkov vzpostavili dobro sodelovanje z Upravno enoto Maribor, z ljubljansko upravno enoto pa ne. Prav tako niso vzpostavili nobene komunikacije s centri za socialno delo. “Držijo se svojega, da posvojen otrok nima nobene pravice, vse pravice pa ima mama, ki je dala otroka v posvojitev,” je poudarila pobudnica razprave in se ob tem vprašala, zakaj otrok, ki je posvojen, nima pravice izvedeti, kdo so njegovi biološki starši. “Ministrstvo za zdravje ni dalo nobene pomoči. Prosili smo, naj nam že nehajo iz porodnišnic pošiljati te črne dokumente. /…/ Ne vem sicer, kakšne je dobil varuh človekovih pravic, ampak mislim, da enako črne, zatemnjene. Prosili smo za seznam zaposlenih v porodnišnici, a ga zaradi varstva osebnih podatkov nismo dobili. Prosili smo še za eno preiskavo DNK, ker je bila na ministrstvu, pristojnemu za zdravje, z mano posvojena gospa – tudi tu nismo prišli skupaj. Tako da žal za ministrstvo ne morem povedati nobene pozitivne besede,” je dejala Simona Šeremet Kalanj in ob tem opozorila, da iz porodnišnic ne dobivajo nobene dokumentacije več. “Do pred dvema mesecema smo jo dobivali, zdaj pa je ne moremo več dobiti, ker nam ne pripada. Ne pripada mami, ne pripada bratu, ne pripada sestri. Komu pa pripada?” je vprašala odgovorne v državi. Z notranjega ministrstva naj bi jim sporočili, da pri preverjanju in pregledu dokumentacije policija ni nikoli potrdila sumov o tem, da otroci dejansko niso umrli.
Mamice so izdali
“Pohvalila bi še centralni register, ki tudi spada pod Ministrstvo za notranje zadeve, z njimi sem veliko sodelovala. /…/ Nanje sem se obrnila zadnjič predvčerajšnjim (3. 4. 2024, op. p.), ko sem naletela na dokument, v katerem se navaja, da je mrtvorojeni otrok pridobil enotno matično številko (EMŠO), ki mu je bila po sedmih mesecih spremenjena. Še vedno ne vem, zakaj mrtvorojeni otrok potrebuje EMŠO, ampak v redu, če jo ima, pa naj jo ima. Ampak zakaj po sedmih mesecih temu otroku spreminjati EMŠO? Upam, da mi bo to nekdo razložil,” je med drugim opozorila pobudnica peticije in državo pozvala k razjasnitvi teh “tajnih posvojitev” in ureditvi možnosti razkritja bioloških staršev. “Ne zaradi mene, zaradi mamic. Ne jim samo obljubljati in se izgovarjati, da niste pristojni. Mi smo pripravljeni sodelovati,” je dejala in dodala, da so zaprosili za preiskovalno komisijo. “In je nismo dobili. Volja ni bila taka. Ena od mamic je zapisala, da ni tako dolgo, odkar je bila velika noč, ko je Juda izdal Jezusa za 30 srebrnikov, naše mamice pa za nekaj podpisov. Mamice ste izdali,” je bila jasna pobudnica peticije. Seje se je udeležil tudi namestnik generalnega direktorja policije Robert Ferenc in dejal, da vse prijave obravnavajo. Do zdaj so prejeli 59 prijav, od tega so preverili 45 primerov in ugotovili, da ni razlogov za kazensko ovadbo. O tem so obvestili tudi tožilstvo.
V obravnavi je še 14 tovrstnih primerov, kot je izpostavil. Namestnik varuha človekovih pravic Jože Ruparčič je na omenjeni seji pozval, naj država stori vse, da se odpravijo kakršnekoli nejasnosti o tem, ali je neki otrok umrl ali je bil dan v posvojitev. Tudi v razpravi, v kateri so ob odsotnosti koalicijskih članov sodelovali le poslanci SDS in NSi, so izrazili potrebo po ustanovitvi vladne komisije v Sloveniji, ki bi pridobila manjkajočo dokumentacijo in preiskala vse konkretne primere, prav tako po ustanovitvi parlamentarne preiskovalne komisije, pa tudi po posebnem poročilu varuha, ki bi ga obravnavali v DZ.
Pričevanje mame izginulega otroka
Na seji komisije, pristojne za peticije, človekove pravice in enake možnosti, je govorila Zdenka Pukmeister, mama izginulega otroka, ki ga je rodila leta 1985. “Tukaj sem v svojem imenu in v imenu staršev, ki nas ni malo in ki sumimo, da so nam otroke ukradli,” je svoje pričevanje začela vidno pretresena Zdenka Pukmeister. Prepričana je, da ji je otroka ukradel jugoslovanski režim. “Leta ’85 sem rodila sina. Vzeli so mi ga takoj po porodu in ga dali v inkubator. Do otroka me niso spustili, ker so rekli, da ga lahko okužim,” je začela svojo izpoved. “Ko sem vseeno vztrajala, sem dobila injekcijo, po kateri sem zaspala. Ko sem še vztrajala, sem znova dobila injekcijo, po kateri sem zopet zaspala,” je povedala in dodala, da se je hotela ponoči pretihotapiti do svojega otroka, vendar sta jo zagrabili dve sestri, jo odvlekli v sobo in ji znova dali injekcijo za spanje. Poudarila je: “Drugi dan sem zahtevala, da pridem do otroka, in me je sestra peljala k zdravniku, ki mi je mrtvo hladno dejal, da je otrok umrl.” Pukmeistrova je nato svojega domnevno mrtvega otroka želela videti, vendar ji tega v bolnišnici niso dovolili. “Ko se mi je zmešalo, čisto po domače, so mi rekli, da je otrok že na poti na pokopališče, zato sem vprašala, na katero pokopališče. Kdo pa ga bo pokopal?” Odgovor, ki ga je dobila, je bil, da je otrok v trebuhu nekega mrtvega odraslega človeka. “In s tem so me odpravili iz bolnišnice,” je še dejala Pukmeistrova in izpostavila, da je ta srhljiv dogodek vplival na zdravje vseh družinskih članov in povzročil mnogo nepredstavljivih čustvenih travm. Ob tem je tudi vidno pretresena pozvala poslanke in poslance, naj resnici končno pridejo do dna.
Policist Staneta Dolanca dobil “nagrado”
Predsednik srbskega Društva za resnico in pravico o otrocih in član srbske vladne komisije Radiša Pavlović je na omenjeni seji izpostavil potrebo po tesnejšem sodelovanju na ravni držav. Srbija je pri tem naredila korak naprej, sprejela zakon in ustanovila vladno komisijo, ki se ukvarja z omenjeno problematiko. K temu jih je prisililo Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) zaradi primera Zorice Jovanović. Jovanovićeva je namreč leta 2002 našla podatek, da je bil njen sin vpisan v matično knjigo, ni pa bil vpisan v knjigo umrlih. Za svojega otroka sta se z možem neuspešno bojevala nekaj let, dokler se nista obrnila na ESČP. To je leta 2013 Jovanovićevi dosodilo 10.000 evrov odškodnine in 1800 evrov sodnih stroškov, ki jih je morala poravnati Srbija, za povrh pa je morala država sprejeti zakon, ki bo raziskal in razrešil krajo in preprodajo lastnih otrok. Pavlović je zato ob tem pozval tudi slovenske oblasti, da postopke pospešijo. Na začetku svojega pričevanja je poudaril, da je takih zgodb na območju nekdanje SFRJ veliko in da so ene od najbolj pretresljivih, saj je bilo prizadetih mnogo družin. Meni, da so bile za to odgovorne nekdanje tajne varnostno-obveščevalne službe, ki so delovale na osi, ta pa se je vila od Beograda prek Zagreba do Ljubljane. “Vsi zelo dobro vemo, da je bil po Titovi smrti Stane Dolanc eden od najvplivnejših posameznikov,” je spomnil Pavlović in osvetlil primer iz Novega mesta, ki ga je na omenjeni seji komisije omenil namestnik ombudsmana.
V tem primeru so starši po porodu prejeli pojasnilo, da je otrok umrl, čeprav je danes jasno, da je otrok živ in je bil posvojen. V tem primeru je sekretariat, ki je bil pristojen za notranje zadeve v Občini Novo mesto, nekatere nepravilnosti ugotovil že leta 1987, vendar jih pozneje niso ustrezno obravnavali. “Še vedno je prepovedano govoriti o konkretnem imenu te osebe. Policist, ki je varoval hišo Staneta Dolanca, je dobil nagrado. Ta policist je vzel tega dojenčka. Materi so rekli, da je otrok po rojstvu umrl. Mi smo priče temu in pomagali smo tudi Simoni, ko smo razjasnili vse podrobnosti tega primera,” je bil jasen Pavlović.
“SDV nekdanje države so zelo tesno sodelovale”
Pavlović je še izpostavil, da še “danes mnogi nasprotujejo, da se resnici pride do dna, saj so bili odgovorni vpleteni v domnevnih krajah otrok”. Po njegovih besedah so leta 2019 ugotovili, da je v prostorih hladilnice bolnišnice v Kraljevu (Srbija) trinajst pogrešanih otrok. “Še danes so ti otroci v hladilnicah, v kleteh, brez pojasnil. Seveda se tožilci niso želeli ukvarjati s tem problemom, saj se nočejo lotevati teh problemov,” je pripomnil. Dodal je: “Mrtve otroke sem videl v hladilnicah na lastne oči. To je grozljivo!” Razložil je še, da mu nekateri pri raziskovanju postavljajo prepreke, saj v arhivih skrivajo ključne dokumente. “Določene strukture nam niso dovolile, da bi šli naprej, da bi napredovali. Ne vem, kdo je naslednik Službe državne varnosti (SDV), kdo je pristojen za te arhive. To so arhivi, ki so deponirani pri vas. /…/ Ampak SDV nekdanje države so zelo tesno sodelovale,” je še dejal predsednik srbskega Društva za resnico in pravico o otrocih in član srbske vladne komisije Radiša Pavlović.
Maribor – vojaško središče
Na seji je besedo dobila tudi članica vladne komisije Republike Srbije Milanka Momčilović. Izpostavila je primer iz mariborske porodnišnice, ki ni hranila dokumentacije, ljubljanska pa jo je hranila. “Maribor, kaj je tam? Moj mož je delal tam. Bil je v vojski in številni otroci so izginili prav v Mariboru. Vi verjetno veste bolje kot sama, da je bilo to središče oboroženih sil za Slovenijo. Zakaj je toliko otrok izginilo ravno iz Maribora? Kot je rekel že Radiša, varnostno-obveščevalne strukture so vpletene v to zgodbo,” je ponovila Momčilovićeva. “Kako se lahko dojenček izgubi? /…/ Ali ima noge, lahko takoj pobegne in se izgubi? Kako lahko kar izgine? Ali je ta pogrešani dojenček živ? To so ugrabljeni otroci,” je bila jasna Momčilovićeva, ki je že od leta 2002 del te zgodbe. “To je problem in to je ta zgodba, ki zadeva celotno nekdanjo državo, zadeva vse republike nekdanje države,” je še dejala članica srbske vladne komisije in pristojne v državi prosila, naj pomagajo mamicam, da izvejo resnico o svojih otrocih.
Vida Kocjan