Evropo so nedavno šokirali siloviti nemiri v Franciji. Nasilni protestniki so opustošili številna mesta. Uničenih in izropanih je bilo na tisoče trgovin. Goreli so avtomobili in zgradbe (celo mestna hiša v Limogesu). Nekoliko manj rušilno je bilo dogajanje v Italiji, a prizori so bili podobni.
Prikazovanje teh nasilnih protestov v osrednjih medijih je tipičen primer medijske konstrukcije realnosti. Ali bolje rečeno – potvarjanja realnosti. Interpretacija, ki nam jo servirajo, govori o tem, da ljudje protestirajo zaradi vedno večje draginje in slabšanja življenjskih razmer. V Franciji naj bi bili nosilci protestov dijaki, ki naj bi javnost opozarjali na nevzdržne razmere v šolstvu. Njim naj bi se iz solidarnosti pridružili še študentje. Razlaga se, kako so protesti spontani in njihovi udeleženci večinoma miroljubni. Razbijanje, ki smo mu priča, pa naj bi bilo nekakšna samodejna posledica dinamike, ki jo prinese prisotnost velike množice ljudi na enem mestu. Nasilneži se takrat domnevno kar sami od sebe pojavijo.
Vendar pa resnica kljub temu prihaja na dan. In ta je precej drugačna od tega, kar prikazujejo večinski mediji. Določena dejanja, predvsem ropanje trgovin, so resda delo klasičnih uličnih kriminalcev, ki so »izkoristili trenutek« za svoje nečedne namene – se pravi za nezakonito okoriščanje s tujo lastnino. A vedno bolj jasno postaja, da so ti protesti politično motivirani in usmerjani. Za njimi stojijo pripadniki skrajne levice. Da, prav ti, ki se razglašajo za borce za pravice običajnih ljudi, zdaj podpihujejo ropanje in požiganje, ki povzroča škodo prav tem običajnim ljudem. Celo vodilnim francoskim politikom je to postalo jasno. Nekateri politiki iz vrst skrajne levice, kot je župan pariške primestne občine Saint-Denis Bally Bagayoko, so se odkrito družili z uličnimi razgrajači. Pri tem so levičarski ekstremisti kot svojo »udarno pest« pri uničevanju francoskih mest angažirali mladino pretežno priseljenskega porekla. Gre za še eno dejstvo, ki ga osrednji mediji ignorirajo – čeprav posnetki jasno kažejo, da so bili med roparji in požigalci pretežno ljudje s koreninami v Afriki in na Bližnjem vzhodu. Nekateri med njimi so mahali s palestinskimi zastavami. Le kaj naj bi to imelo s slabimi razmerami v francoskih šolah ali visokimi cenami?
Očitno je, da se je vzpostavila nekakšna neformalna koalicija med skrajno levico in priseljenskimi, pretežno muslimanskimi krogi (omenjeni župan je denimo musliman), ki želi z nasiljem ustvariti kaos. Vprašanje je, kakšno vlogo imajo pri tem islamisti. Ne bi bilo prvič, da ultralevičarji in islamisti nastopajo skupaj. To se vselej pokaže denimo ob protiizraelskih protestih. Na prvi pogled je to sicer protislovno, saj so prvi radikalni sekularisti, ki zavračajo religijo, drugi pa verski fundamentalisti, ki zavračajo sekularnost. Vendar pa obstaja nekaj, kar oboji iz dna duše sovražijo – to je družbena ureditev, utemeljena na judovsko-krščanski tradiciji. In prav to je podlaga njihove nenačelne povezave.
Dogajanje na francoskih ulicah je nedvomno odraz krize, v kateri se nahajata francoska in z njo evropska družba. Zanjo je v veliki meri odgovorna vladajoča politika. Tako se predsedniku Emmanuelu Macronu paktiranje s skrajno levico vrača kot bumerang. Spomnimo, pred drugim krogom parlamentarnih volitev se je z njo povezal, da bi preprečil zmago Nacionalnega zbora Marine Le Pen. Zdaj pa levičarski aktivisti s spodbujanjem divjanja množic rušijo njegovo oblast. Poleg tega Macron in njegovi niso storili ničesar za zajezitev priseljevanja iz tretjega sveta. Še več, s svojimi »liberalnimi« politikami ga samo spodbujajo in s tem ustvarjajo razmere za nadaljnjo destabilizacijo francoske družbe. Multi-kulti je očitna zabloda. Mnogi priseljenci, ki prihajajo iz kulturno nekompatibilnih okolij, pač niso zmožni uspešne integracije.
Dr. Matevž Tomšič (Demokracija)