“Prenehanje mandatov ex lege je izreden instrument zakonodajalca, ki zahteva samostojno utemeljitev. Ne zadostuje sklicevanje na legitimne cilje, ki jih z novo ureditvijo zakonodajalec zasleduje, niti razumna ocena, da bi bili ti cilji ob posegu v mandate hitreje doseženi,” v svojem odklonilnem ločenem mnenju izpostavlja ustavni sodnik dr. Rok Svetlič, ki se tako kot ustavni sodnik Marko Starman ni strinjal z mnenjem večine na Ustavnem sodišču, ki je dokončno pritrdila Golobovi noveli Zakona o RTV Slovenija.
Ustavni sodnik Rok Svetlič pravi, da četudi bi obstajala močna potreba po tem, da se ureditev nacionalne televizije spremeni, to še ne zadostuje, da lahko z zakonom odvzamejo mandate obstoječemu vodstvu. Čeprav ima Državni zbor široko polje proste presoje glede področij normativnega urejanja, pa po njegovih besedah nima širokega polja proste presoje glede poseganja v podeljene mandate.
Če na načelni ravni ni ustavnopravnih pomislekov glede odločitve zakonodajalca, da javno RTV Slovenija uredi drugače, pa Svetlič opozarja, da se z odločitvijo o poseganju v obstoječe mandate “nemudoma znajdemo na samem robu ustavne demokracije”. Razlogi za to so vsaj trije. Prvič, ex lege poseg v mandate krši zahtevo, da morajo biti zakonodajne rešitve splošne in abstraktne. Takšna zakonska določba poimensko zadeva osebe, ki so znane vnaprej. “Po svojem učinkovanju gre v bistvu za konkreten in posamičen akt.” Naslednji razlog, ki ga Svetlič izpostavlja, je, da se s tem poseže v mehanizem zavor in ravnovesij, ki ga zagotavlja 3. člen Ustave z ločevanjem treh vej oblasti. “Ex lege prenehanje mandatov pomeni, da si zakonodajalec prisvoji pristojnost tako zakonodajne kot tudi izvršilne oblasti, saj sam neposredno povzroči pravno posledico sprejetega določila.” Kot tretji razlog navaja, da je to posebej nevarno, ko gre za “poseg v ustavno zavarovano institucijo, katere neodvisnost je pogoj za delovanje demokracije kot take”. Kot pravi, se posledice za neodvisnost institucije nadaljujejo tudi po posegu v mandate, “saj nov personalni sestav začne izvrševati svojo funkcijo ob porušenem občutku neodvisnosti v odnosu do vsakokratne oblasti”.
Vlada in Državni zbor nista podala razlogov, ki bi utemeljevali ex lege poseg v mandate
Sodnik v ločenem mnenju pojasnjuje, kdaj bi bil poseg v mandate sploh dopusten. “Gre izključno za situacije, ko Državni zbor kot izvrševalec ustanoviteljskih pravic in obveznosti RTV Slovenija ne bi mogel drugače zavarovati cilja, zaradi katerega je RTV Slovenija ustanovljena,” navaja. To skratka pomeni, da bi “moralo biti izkazano, da obstoječe vodstvo iz objektivnih ali subjektivnih razlogov ne more zavarovati institucije in izvrševati njenih nalog”. Če bi bili mandati podeljeni na nezakonit način ali če bi Ustavno sodišče ugotovilo, da so bili podeljeni na podlagi protiustavnega zakona, bi bilo to po besedah ustavnega sodnika podano. “Pri subjektivnih razlogih pa bi šlo za okoliščine, ko bi bil personalni sestav vodstva do te mere politično in/ali interesno kontaminiran, da ne bi bilo več mogoče razumno pričakovati, da bo sprejete ukrepe zoper nedopusten vpliv političnih interesov sposoben ali voljan uresničiti,” pojasnjuje in zaključuje z oceno, da ne Vlada RS ne Državni zbor nista podala nobenega od razlogov, ki bi utemeljevali ex lege poseg v mandate.
Državni zbor ni nezaželen izvor ‘politizacije’ življenja v družbi
Posebno pozornost je Svetlič namenil pojmu “depolitizacija”, ki ga je kot enega izmed argumentov navedla celo večina ustavnih sodnikov. Ustavno sodišče je na podlagi prejšnje ureditve, po kateri je večino članov Programskega sveta imenoval Državni zbor, sklenilo, da se je na ta način pri vodenju in upravljanju nacionalke vzpostavil “prevladujoč vpliv politike”. “Ta zaključek dobi svoj polni pomen na ozadju ideologema, ki je v temelju legitimiral poseg zakonodajalca v neodvisnost RTV Slovenija: ‘depolitizacije’.” Po mnenju sodnika je predstava, da gre za “politične mandate”, ki prinašajo vpliv politike na RTV Slovenija, ker jih je podelil Državni zbor, povsem nezdružljiva z demokratičnim (ustavno)pravnim redom. Svetlič poudarja, da “Državni zbor ni nezaželen izvor ‘politizacije’ življenja v družbi, pač pa edina institucija, pristojna za določanje pravic in dolžnosti v naši državi”. Ob tem je opomnil, da ima ta tudi pristojnost podeljevanja mandatov sodnikom, pa to ne predstavlja “dokaza za ‘prevladujoč vpliv politike’ na sodstvo, pač pa nepogrešljivo točko ravnovesja med zakonodajno in sodno vejo oblasti”.
Sklicevanje na “depolitizacijo” po besedah sodnika “ne more utemeljiti nobene pravne odločitve, zlasti pa ne posega v mandate, podeljene na podlagi zakona, ki je veljal 20 let in glede katerega ni bila nikoli ugotovljena protiustavnost”. Če so bili mandati vodstvu RTV Slovenija po navedbah Svetliča “podeljeni s strani iste institucije, ki izvoli vse sodnike v državi, to gotovo ni izkaz urgentnega stanja, ki bi zahtevalo takojšnjo odstranitev vodstva”.
Pravi, da zamisel, da sta parlamentarizem in predstavništvo nekaj slabega, ni nova. Opominja, da so se “porajale različne romantične predstave o tem, da je možna neokrnjena povezava med ljudstvom in voditeljem“. Nemškega pravnika in filozofa C. Schmitta, ki že na načelni ravni odklanja idejo parlamentarizma, je omenil kot najznačilnejšega avtorja na tem področju. Izpostavil je primer iz sosednje Avstrije v prvi polovici 20. stoletja, kjer so izvedli reformo ustavnega sodišča, katere namen je bila “depolitizacija” sodišča, in sicer z ex lege odvzemom mandatov sodnikom. Kot pravi, je novo imenovanje, za katero je postal pristojen predsednik republike, privedlo do katastrofalnega rezultata; sodišče je namreč postalo mnogo bolj prežeto s politiko.
Po mnenju sodnika je treba sprejeti, da je bistvo demokracije prav “politizacija”. “Postopki izbire vodstev se morajo odvijati pod neizprosnim soncem javne kritike, kjer bodo kandidati glede preteklih dejanj in bodočih obljub slečeni do golega,” je navedel in dodal, da je Državni zbor za tako nalogo najbolj primeren, saj se tam vedno najde politična skupina, ki bo zainteresirana za razkritje vseh napak kandidata. “Le v tem procesu, v ‘javni rabi uma’ (Kant), lahko demokracija živi. Iskanje neomadeževanega izvora pravice in resnice v izbiri, ki poteka za zaprtimi vrati s strani oseb, ki nimajo nikakršnega mandata volivcev, je naivno in nevarno,” še pravi.
Ž. N.