Sodba Sodišča EU glede sanacije slovenskih bank konec leta 2013 je korak na poti do dokončne odločitve, ali je bil izbris njihovih delničarjev in podrejenih upnikov ustaven ali ne. Sodišče je namreč danes slovenskemu ustavnemu sodišču odgovorilo na sedem vprašanj, ki jih to želi pred dokončnim odločanjem. Vprašanja so po mnenju Sodišča EU dopustna.
Prvo vprašanje ustavnega sodišča: Ali se lahko sporočilo Evropske komisije o bančništvu razlaga tako, da ustvarja zavezujoče učinke za države članice, ki želijo resne motnje v gospodarstvu odpraviti z državno pomočjo banki, ta pomoč pa je trajne narave in je ni mogoče enostavno ukiniti?
Odgovor Sodišča EU: Sporočilo o bančništvu je treba razlagati tako, da za države članice nima zavezujočega učinka.
Kot med drugim izhaja iz obrazložitve, pogodba o delovanju EU določa preventivni nadzor sprememb obstoječih pomoči in načrtov novih pomoči, s čimer se skuša doseči, da se bodo izvršile le pomoči, ki so združljive z notranjim trgom.
O združljivosti lahko presoja le Evropska komisija, ki ima pri tem široko diskrecijsko pravico. Za izvrševanje teh pravic komisija lahko sprejme smernice za določitev meril, na podlagi katerih bo presojala združljivost. Od teh praviloma ne more odstopiti, a to ne pomeni, da ji ni treba preverjati posebnih izrednih okoliščin, na podlagi katerih bi lahko odločila drugače.
2. vprašanje: Ali je sporočilo o bančništvu v delu, ki pogojuje možnost dodelitve državne pomoči z uveljavitvijo izbrisa delničarjev in podrejenih upnikov in/ali pretvorbe podrejenega kapitala v lastniškega, nezdružljiv s pogodbo o delovanju EU, ker prekoračuje pristojnost komisije?
Odgovor: Omenjene člene pogodbe je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo omenjenim točkam sporočila o bančništvu.
Kot med drugim izhaja iz obrazložitve, je bilo sporočilo o bančništvu sprejeto na podlagi pogodbe o delovanju EU in komisija lahko državne pomoči za odpravljanje resne motnje v gospodarstvu države članice šteje za združljive z notranjim trgom. Sodišče med drugim našteva, da komisija lahko pomoč zavrne, da so banke zelo pomembne in propad ene lahko povzroči domino efekt, da je komisija zato opredelila, da morajo lastniki podrejenih obveznosti prispevati v procesu, a toliko, kot je nujno potrebno.
3. in 4. vprašanje: Ali so točke v sporočilu o bančništvu v skladu z načelom varstva upravičenih pričakovanj iz prava EU ter v skladu s pravico do zasebne lastnine?
Odgovor: Načelo varstva legitimnih pričakovanj in pravico do zasebne lastnine je treba razlagati tako, da ne nasprotujeta omenjenim točkam sporočila o bančništvu.
Kot med drugim izhaja iz obrazložitve, se delničarji in podrejeni upniki bank ne morejo sklicevati na načelo varstva legitimnih pričakovanj, da bi nasprotovali izvršitvi zadevnih ukrepov. Na eni strani namreč niso imeli nobenega jamstva komisije, da bo odobrila državno pomoč za odpravo kapitalskega primanjkljaja v bankah, na drugi pa niso imeli zagotovila, da nobeden od ukrepov ne bo mogel vplivati na njihove naložbe.
Sodišče med drugim navaja, da sporočilo o bančništvu ne zahteva nobene posebne oblike za ukrepe porazdelitve bremena, da bi bile izgube delničarjev bank v težavah v vsakem primeru enako velike ne glede na to, ali vzrok zanje temelji na odločbi o začetku stečajnega postopka, ker državna pomoč ni bila dodeljena, ali na postopku dodelitve take pomoči, pogojene s predhodno porazdelitvijo bremena.
5. vprašanje: Ali so določila sporočila komisije, ki Banki Slovenije kot pooblaščenemu organu omogoča, da izredni ukrep o zmanjšanju in nato povečanju osnovnega kapitala bank sprejme mimo sklepa skupščine bank, v neskladju z direktivo EU o uskladitvi zaščitnih ukrepov za varovanje interesov družbenikov in tretjih oseb pri gospodarskih družbah?
Odgovor: Sporočilo komisije v delu, ko določa pogoj porazdelitve bremena sanacije bank med delničarje in podrejene upnike, ni v neskladju z omenjeno direktivo.
Sodišče EU v obrazložitvi poudarja, da ta direktiva določa, da mora biti o vsakem zmanjšanju ali povečanju osnovnega kapitala sprejet sklep na skupščini delničarjev družbe, sporočilo komisije pa ne vsebuje nobene posebne odločbe o pravnih postopkih, po katerih je treba izvršiti ukrepe porazdelitve bremen pri sanaciji bank.
Dodaja, da se določila direktive nanašajo na redno delovanje delniških družb, ukrepi porazdelitve bremen med delničarji in podrejenimi upniki, kadar jih odredijo nacionalni organi, pa so po pojasnilih sodišča izredni ukrepi, ki jih je mogoče sprejeti le v kontekstu resne motnje v gospodarstvu posamezne članice unije ter za preprečitev sistemskega tveganja in za zagotovitev stabilnosti finančnega sistema. Direktiva tako po oceni sodišča ne nasprotuje temu, da se v nekaterih posebnih okoliščinah ukrepi v zvezi z osnovnim kapitalom bank sprejmejo brez potrditve skupščine delničarjev.
6. vprašanje: Ali je sporočilo komisije mogoče razlagati tako, da pretvorba ali odpis podrejenih instrumentov za države, ki želijo resne motnje v gospodarstvu odpraviti z državno pomočjo banki, ni obvezna, oz. ali za soglasje zadostuje, da se podrejeni instrumenti pretvorijo ali odpišejo v sorazmernem deležu?
Odgovor: Sporočilo je treba razlagati tako, da ukrepi pretvorbe ali odpisa podrejenih instrumentov ne smejo presegati tega, kar je nujno za odpravo kapitalskega primanjkljaja določene banke.
Sodišče EU v obrazložitvi med drugim navaja, da je izpolnjevanje določil sporočila Evropske komisije, da je treba v primeru, ko samo z lastniškim kapitalom banke ni moč izpolniti kapitalskih zahtev še pred dodelitvijo državne pomoči pretvoriti ali odpisati podrejene instrumente in da državna pomoč banki ne sme biti dodeljena, dokler lastniški kapital in podrejeni instrumenti v celoti ne prispevajo k izravnavi morebitnih izgub banke, načeloma zadosten pogoj za soglasje k državni pomoči, ni pa nujno potreben.
Posamezna članica unije tako pred dodelitvijo državne pomoči ni zavezana bankam naložiti, da omenjena pogoja izpolnijo. Vendar pa v tem primeru po opozorilih Sodišča EU ne bo mogoče šteti, da je bila državna pomoč omejena na najmanjšo potrebno, država pa tvega, da ji komisija ne bo dala soglasja za izvedbo ukrepov državne pomoči. Banki se po navedbah Sodišča EU ne sme naložiti, da pred dodelitvijo državne pomoči pretvori ali odpiše vse podrejene instrumente, če bi pretvorba ali odpis dela teh instrumentov zadostovala za odpravo kapitalskega primanjkljaja.
7. vprašanje: Ali je mogoče direktivo EU o reorganizaciji in prenehanju kreditnih institucij iz 2001 razlagati tako, da se med reorganizacijske ukrepe štejejo tudi zahtevani ukrepi porazdelitve bremen med delničarji in podrejenimi upniki?
Odgovor: Ukrepi porazdelitve bremen spadajo pod pojem reorganizacijski ukrepi.
Sodišče poudarja, da so reorganizacijski ukrepi tisti ukrepi, s katerimi naj se ohrani ali ponovno vzpostavi finančni položaj banke in ki lahko vplivajo na že veljavne pravice tretjih oseb, v ključno z ukrepi, ki vključujejo možnost začasne zaustavitve plačil in izvršilnih ukrepov ali znižanje terjatev. Veljavni so, če jih sprejme upravni ali sodni organ, ne zadostuje pa, da se o njih odločijo delničarji ali podrejeni upniki. Sodišče EU ocenjuje, da so ukrepi za porazdelitev bremen pri sanaciji bank spadali v okvir reorganizacijskih ukrepov že pred začetkom uporabe novih evropskih pravil o reševanju bank.
Sodišče EU sodeluje v sporu med državo in razlaščenimi imetniki podrejenih instrumentov v leta 2013 saniranih slovenskih bankah, in sicer NLB, NKBM, Abanki, Probanki, Factor banki in Banki Celje, ker se je nanj s sedmimi kompleksnimi vprašanji glede razlage prava EU obrnilo slovensko ustavno sodišče. To je obravnavo zahtev za ustavno presojo novele zakona o bančništvu začelo novembra 2014, a je postopek odločanja do predhodnega odločanja sodišča EU glede omenjenih vprašanj prekinilo.
B.P., STA