Na ustavnem sodišču so sprejeli odločitev, da sta 2. in 3. točka 1. odstavka 39. člena zakona o nalezljivih boleznih, na podlagi katerih je Vlada RS sprejela odloke o prepovedi oziroma omejitvi gibanja ter zbiranja, v neskladju z ustavo. Sedaj pa pozor: ustavno sodišče je odločilo, da je sporen del zakona, ki je bil sprejet leta 1995, v času Drnovškove vlade, v kateri je bila tudi nekdanja Združena lista socialnih demokratov, sedanja SD. Odločitev so sprejeli sodniki: Matej Accetto, Špelca Mežnar, Marijan Pavčnik, Katja Šugman Stubbs in Rok Čeferin. Proti so bili Rajko Knez, Dunja Jadek Pensa in Marko Šorli.
Ob tem je ustavno sodišče državnemu zboru naložilo, da mora to neskladje odpraviti v roku dveh mesecev. Posledica tega je tudi to, da naj bi bili v neskladju z ustavo RS epidemiološki vladni odloki v tistem delu, ki predstavlja podlago za njihovo sprejetje, poroča STA. “Ustavno sodišče je te očitke presojalo z vidika drugega odstavka 32. člena in tretjega odstavka 42. člena Ustave (ki določata, da se smeta svoboda gibanja ter pravica do zbiranja in združevanja omejiti z zakonom) v povezavi z načelom legalitete iz drugega odstavka 120. člena Ustave (ki zahteva, da izvršilna oblast deluje na podlagi in v okviru zakona).”
Lahko bi rekli, da je zanemarilo pravico do zdravja in življenja ljudi v korist svobode gibanja in združevanja. Ustavno sodišče pa v nadaljevanju navaja, da “ko gre za urejanje omejitev gibanja in zbiranja zaradi preprečevanja širjenja nalezljive bolezni, po oceni Ustavnega sodišča sicer ni v neskladju z Ustavo, če zakonodajalec zaradi učinkovitega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter izvrševanja pozitivnih obveznosti, ki izhajajo iz Ustave, predpisovanje ukrepov, s katerimi se neposredno posega v svobodo gibanja ter pravico do zbiranja in združevanja nedoločenega števila posameznikov, izjemoma prepusti izvršilni oblasti”.
“Vendar pa mora biti v zakonu določen ali iz njega jasno razviden namen ukrepov, poleg tega mora zakon dovolj natančno opredeliti dopustne načine oziroma vrste, obseg in pogoje omejevanja svobode gibanja ter pravice do zbiranja in združevanja ter druga ustrezna varovala pred arbitrarnim omejevanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin.” Ustavno sodišče je presodilo, da izpodbijana zakonska ureditev tej ustavni zahtevi ne zadosti, saj vladi prepušča, da po lastnem preudarku izbira načine (vrste), obseg in trajanje omejitev, s katerimi se (tudi zelo intenzivno) posega v svobodo gibanja (lahko tudi vseh) prebivalcev na ozemlju Republike Slovenije.
Vlada upošteva stroko, ki ima z epidemijami bogate izkušnje
Ustavno sodišče pa še navaja, da ji prav tako prepušča, da v celotnem obdobju nevarnosti širjenja nalezljive bolezni prosto presoja, v katerih primerih, za koliko časa in na kako velikem območju države bo prepovedala zbiranje ljudi na javnih mestih, na katerih obstaja po oceni vlade povečana nevarnost širjenja nalezljive bolezni. “Ob tem pa tudi ne določa varoval, ki bi lahko omejila prosto presojo Vlade, kot sta dolžnost posvetovanja in sodelovanja s stroko ter obveščanje javnosti o okoliščinah in strokovnih stališčih, ki so pomembna za odločanje o ukrepih.” Dejstvo je, da se je ob začetku lanskega leta Slovenija znašla v povsem neobičajni in izjemno težki situaciji, kakršne naši kraji ne pomnijo že vsaj desetletja. Ob tem je bilo treba ob skromnih zalogah zaščitne opreme in neizkušenosti zaščititi ustavno pravico do varovanja in življenja ljudi.
Samo slovensko ustavno sodišče je vladi naložilo tedensko podaljšanje ukrepov, čeprav gre za zdravorazumsko zadevo
Janša je v nedavnem intervjuju za javno RTVS poudaril, da so imeli ponekod na evropskem zahodu mnogo strožje ukrepe, a se zaradi njih ni nihče razburjal ali protestiral, in to navkljub nižjemu številu okužb. Ponekod je bilo potrebno pristojne oblasti pred odhodom od doma preko SMS-a celo obvestiti s podrobnimi navedbami razlogov, kraju zadrževanja. Dotaknil se je tudi delovanja ustavnega sodišča: “Slovenija je recimo edina država, kjer je ustavno sodišče naložilo vladi, da tedensko podaljšuje ukrepe, čeprav za nekatere vemo, smo vedeli tudi pred meseci, da bodo trajali mesece glede na številke, ki so bile. Ko recimo to povem svojim kolegom po Evropi, samo čudno gledajo, češ kako je to mogoče. Glede na to, da gre tukaj za neko zdravorazumsko zadevo.”
Glede “nepristranskosti” aktualne zasedbe ustavnega sodišča pa je nekaj krepkih izrekel tudi notranji minister Aleš Hojs: “Odločitve Ustavnega sodišča se komentirajo same po sebi. Imamo Ustavno sodišče, kjer ustavni sodniki odločajo o samih sebi, odločajo o svojih sinovih, odločajo o svojih prijateljih. O tem, kaj vse se dogaja na Ustavnem sodišču, smo lahko spremljali zadnje tedne. Celo več kot to: lahko smo prebrali, da odločajo tako, da niti ne odprejo spisa oziroma ne preberejo zadeve in kljub temu odločijo. Odločijo tako, kot jim nek strokovni sodelavec pravi. Ta primer je eklatanten zato, ker ljudje leta in leta čakajo na odločitve Ustavnega sodišča, če pa si prvorazredni, torej če si Aleš Zalar oziroma tovarišija tistih, ki so njemu blizu, pa Ustavno sodišče seveda samo ne odloči, ker oni zgolj zadržujejo, ampak zadevo realizira v roku štirih dni.”
Domen Mezeg