S slovesnostjo in mašo so se v nedeljo v Ferdrengu pri Kočevju spomnili 70. obletnice nastanka tamkajšnjega ženskega delovnega taborišča, ki so ga ustanovile povojne oblasti. Mašo je vodil ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore, nagovora pa sta imeli zgodovinarka Marta Keršič in nekdanja zapornica Lidija Drobnič.
Taborišče v Ferdrengu (nem. Verdreng) oziroma Podlesju, opuščeni kočevarski vasi pri Kočevju, so julija leta 1949 ustanovile povojne komunistične oblasti. Delovalo je nekaj mesecev, v njem je bilo zaprtih okoli 800 deklet in žena, za katere je tedanja oblast menila, da so povezane z domobranstvom ali so ji politično nevarne. Taborišče je bilo ukinjeno oktobra 1949, ko je bil del taboriščnic izpuščen, del pa so jih prepeljali na škofjeloški grad.
Lidija Drobnič, sicer žena pokojnega nekdanjega generalnega državnega tožilca Antona Drobniča, je ob tem povedala, da so bile taboriščnice nameščene v starih kočevarskih hišah. Kraj je bil obdan z bodečo žico, opazovalnimi stolpi, pazili so ga oboroženi miličniki s psi ali na konjih. Higienske razmere so bile zelo slabe, vode ni bilo dovolj niti za pitje, še manj za umivanje, pazniki so jih redno trpinčili in zasliševali. “Neumite, nepočesane, v enih in istih oblekah in perilu smo ure in ure dolgo tolkle skale ob skalo in pripravljale drobir za posipanje ceste. Opravljale smo tudi Sizifovo delo, ko smo morale prenašati ogromne skale iz enega kraja na drugi kraj,” je povedala.
V taborišču je bilo okoli 80 odstotkov političnih zapornic, saj so bile v taborišče poslane brez rednih sodnih postopkov. Velika večina ljudi, med njimi tudi prebivalci Kočevskega, ni vedela ali še danes ne ve za obstoj delovnega taborišča. Po odhodu je morala namreč vsaka taboriščnica podpisati izjavo, da ne bo nikomur in nikdar govorila o taborišču, o njem tudi ni praktično nobenih pisnih virov.
