V članicah EU kampanja pred evropskimi volitvami v zadnjih tednih dosega vrhunec, zaznamujejo pa jo tako nekatere žgoče evropske kot za volivce pomembne nacionalne teme. V največjih članicah se zmaga obeta desnici – v Nemčiji, Španiji in na Poljskem članicam EPP, v Franciji in Italiji pa strankam, ki pripadata desnima ECR in ID.
Nemčija
Prepričljiva zmaga se v Nemčiji obeta trenutno opozicijskim krščanskim demokratom (CDU/CSU), ki naj bi jim svoj glas zaupalo dobrih 30 odstotkov volivcev. Iz stranke, ki velja za hrbtenico največje politične skupine v Evropskem parlamentu, Evropske ljudske stranke (EPP), prihaja tudi vodilna kandidatka skupine Ursula von der Leyen, ki se poteguje za nov mandat na čelu izvršne veje oblasti EU.
CDU/CSU je podpora v zadnjem času še nekoliko narasla, po poročanju portala Euronews na račun vladajočih socialdemokratov (SPD), ki jih trenutno podpira okrog 16 odstotkov volivcev. Njihovi koalicijski partnerji Zeleni so četrti s približno 13 odstotki.
Okrog 16 odstotkov se giblje tudi podpora desni Alternativi za Nemčijo (AfD), ki je bila dolgo prepričljivo druga, a je njena priljubljenost v zadnjih mesecih močno padla zaradi vpletenosti v niz škandalov – od sumljivih povezav z Rusijo in Kitajsko do zadnjih spornih izjav evroposlanca Maximiliana Kraha glede nacističnih enot SS. To je njenih devet poslancev tik pred volilnim dnem stalo mesta v politični skupini Identiteta in demokracijo (ID).
Na skrajni levici je medtem nekoliko izgubila zagon stranka Sahre Wagenknecht, ki pa je še vedno pred liberalci (FDP) in Levico, ki se jima obeta po manj kot pet odstotkov glasov.
V obdobju kampanje je državo pretreslo več napadov na politike, vključno z evropskim poslancem. Sprožili so širšo razpravo o vse bolj surovem političnem ozračju, pri čemer so po poročanju Politica nekateri celo vlekli vzporednice z nasiljem, ki je spremljalo vzpon nacizma.
Francija
Kampanja pred volitvami mineva v pričakovanju velikega uspeha desnega Nacionalnega zbora, ki se mu obeta več kot 30 odstotkov glasov, medtem ko se stranka predsednika Emmanuela Macrona Preporod zaenkrat za drugo mesto bojuje s socialisti. Ankete jima napovedujejo okrog 15 odstotkov glasov.
Macron poskuša volivce prepričati s svojo proevropsko vizijo za močnejšo Evropo s Francijo v njenem središču in se predstavlja kot eden glavnih zagovornikov evropske demokracije ter branik pred nevarnostmi desnice. A nosilki njegove liste, Valerie Hayer, po poročanju francoske tiskovne agencije AFP ni uspelo doseči preboja.
Po drugi strani se je novi vodja Nacionalnega zbora, 28-letni Jordan Bardella, ki je nasledil Marine Le Pen, v predvolilni kampanji izkazal za pomembnega aduta desnice, ki mu uspeva na svojo stran pritegniti številne volivce.
Stranka nadaljuje odmikanje od skrajne retorike Nacionalne fronte, iz katere je izšla, ter se odpoveduje nekdanjim pozivom k izstopu iz EU. Ohranja pa ostra stališča glede migracij in vladi očita premehak pristop. Po nizu nasilnih dogodkov v državi uporablja tudi temo varnosti, ki je za volivce zelo pomembna.
V poskusu zmanjšati razkorak med strankama je Macron v nedavno predvolilno razpravo z Bardello poslal svojega novega premierja Gabriela Attala, ki je Bardelli med drugim očital povezave z Moskvo, Nacionalni zbor pa poskušal prikazati kot stranko brez vsebine in z le malo resnega zanimanja za Evropo.
Na evropskih volitvah v Franciji sicer po pisanju portala Politico ni na kocki le število poslancev v Evropskem parlamentu, temveč morebiti tudi prihodnost Francije – glede na ankete bi namreč nekdanja vodja Nacionalnega zbora Marine Le Pen po dveh neuspehih na predsedniških volitvah leta 2027 lahko zmagala in uspeh njene stranke na junijskem glasovanju bi k temu le še pripomogel.
Italija
V volilni bitki v Italiji prepričljivo vodijo vladajoči Bratje Italije premierke Giorgie Meloni, ki je glavni obraz Evropskih konservativcev in reformistov (ECR). Ankete stranki napovedujejo okrog 27 odstotkov glasov. S tem bi dobili 22 evropskih poslancev, medtem ko jih imajo zdaj le šest.
Meloni po dvomih po njeni izvolitvi leta 2022 v Evropi sedaj zastopa tako Natu kot Ukrajini naklonjena stališča, medtem ko na domačem odru po poročanju AFP vodi nacionalistično, populistično agendo, ki se med drugim osredotoča na tradicionalne vrednote, zakon in red ter nasprotovanje nezakonitim migracijam.
Nekdaj prisotno debato o možnosti izstopa Italije iz EU je opustila, še naprej pa ohranja kritičen ton do po njenem prevelikem poseganju unije v ureditve posameznih držav. Maja je sporočila, da bodo volivci junija izbirali med dve modeloma Evrope – “hiper-centralizirano birokratsko naddržavo” ter konfederacijo, v katerih imajo posamezne države več lastnih pooblastil.
Tovrsten rezultat bi bil za Ligo poraz, saj bi namesto trenutnih 29 dobila le sedem poslancev. Da bi pridobil glasove, je Salvini za kandidata med drugim izbral generala Roberta Vannaccija, ki je bil tarča kritik zaradi rasističnih in homofobnih izjav v svoji dobro prodajani knjigi Il mondo al contrario (Narobe svet). Nedavno je Liga predlagala tudi odstranitev evropskih zastav s pročelij javnih stavb.
Španija
Prepričljiva zmaga z okrog 37 odstotki glasov se obeta opozicijski Ljudski stranki (PP) pod vodstvom Alberta Feijooja, medtem ko se podpora vladajočim socialistom premierja Pedra Sancheza giblje okrog 30 odstotkov.
Na tretjem mestu je z nekaj več kot desetimi odstotki podpore desna Vox, ki v nekaterih španskih pokrajinah že sedi v regionalnih vladah ali jim nudi ključno podporo.
Nedavno je v Madridu celo gostila predvolilni dogodek evropske desnice, na katerem so bili kritični tudi do socializma in Sancheza.
Pomembno vlogo v predvolilni kampanji igra tudi vprašanje katalonske neodvisnosti, ki že sicer več let razdvaja tako špansko družbo kot politiko. To se je še okrepilo, odkar je Sanchez v zameno za nujno podporo v nacionalnem parlamentu katalonskim separatistom obljubil amnestijo njihovih glavnih igralcev pri organizaciji referenduma o neodvisnosti.
Odločno nasprotovanje predlogu pomilostitev tako zmernih konservativcev kot bolj desnih političnih sil je po pisanju portala Euronews okrepilo njihovo priljubljenost.
Razpravo pred volitvami so v veliki meri zaznamovale še nezadovoljstvo kmetov, s spolom in skupnostjo LGBTIQ povezana vprašanja ter migracije.
Poljska
Potem ko je v anketah še v začetku leta vodila do lanskega leta vladajoča, nato pa v opozicijo potisnjena opozicijska Zakon in pravičnost (PiS), v zadnjem času narašča podpora vladajoči Državljanski platformi (PO) premierja Donalda Tuska. Podpora prvi se giblje malo, drugi pa nekaj nad 30 odstotki glasov.
Obe stranki sta sicer pretežno desno usmerjeni, a je Tuskova PO na ravni EU članica EPP, PiS pa je del vse bolj vplivne skupine ECR. Skladno s stališči, ki jih zagovarjajo v njej zbrane stranke, so njeni člani na čelu z vodjo Jaroslawom Kaczynskim tudi v predvolilni kampanji svarili pred t. i. evropskimi elitami, češ da je treba Evropo ubraniti. Nasprotuje tudi zelenemu dogovoru, ki da škodi poljskim kmetom.
Tusk medtem vztraja pri izrazito proevropskih stališčih in po sprejetju niza ukrepov je Evropska komisija pred dnevi sporočila, da namerava postopek, ki ga je leta 2017 zaradi skrbi na področju vladavine prava sprožila proti Poljski, zaključiti do konca meseca.
Sredinsko zavezništvo Tretja pot, ki je Tuskov koalicijski partner, naj bi zasedlo tretje mesto z nekaj več kot deset odstotki podpore.
STA