“Cerkev ima vedno dolžnost razlagati vernikom moralne teme. Tega si ne pustimo vzeti. To nam je tudi omogočeno, saj nismo več v prejšnji državi, da tega ne bi smeli početi,” poudarja dr. Gabriel Kavčič, tiskovni predstavnik Slovenske škofovske konference, ki v zvezi z zakonom, o katerem se bo odločalo na referendumu, meni, da gre za zanič idejo in zanič zakon. “Dvakrat zanič.”
“Slovenska škofovska konferenca se ni aktivno vključila v kampanjo. Delimo sicer kakšen posnetek. Tudi škofje izpolnjujejo svoje pastirske dolžnosti, to pomeni, da v pridigah razlagajo nauk Cerkve, da bi pa Škofovska konferenca nekje rekla: ‘Sedaj pa pojdite in glasujte proti,’ tega ni bilo, ker bi bilo to poseganje v referendumsko kampanjo,” je Gabriel Kavčič pojasnil za Nova24TV v zvezi z očitki, ki so jih bili deležni.
Po njegovih besedah imamo na drugi strani nekaj zavodov in organizacij, ki so s Slovensko škofovsko konferenco neposredno ali posredno povezani in so se v referendumsko kampanjo uradno registrirali. To so predvsem Gibanje za življenje, Društvo katoliških zdravnikov in Zavod Pridi.com. “Daleč od tega, da ne bi smeli sodelovati v referendumski kampanji,” je ob tem pojasnil in dodal, da ima Cerkev vedno dolžnost razlagati vernikom moralne teme. “Razlago cerkvenega nauka lahko počnemo z referendumom ali brez,” je bil jasen.
Na izločitev Cerkve iz javnega prostora ne pristajajo
“Eno je ločitev Cerkve od države, drugo pa izločitev Cerkve iz vsega državnega oziroma javnega,” je Kavčič pojasnil v zvezi z očitki, da je denimo kak duhovnik nakazal, kam naj gre glas. Kot pravi, na izločitev Cerkve iz javnega prostora ne pristajajo, ker za to ni potrebe in ker na ta način tudi ne bi imeli zdrave družbe. Naslednjič se bo namreč našel nekdo drug, ki mu bo očitano. “Gre pravzaprav za nestrinjanje z mnenjem. Ker se ne strinjaš z mnenjem, ga diskreditiraš. V tem primeru se je kot nasprotnik pokazala Cerkev in smo spet tam, kjer smo bili pred desetletji,” je ob tem pristavil.
Kavčič je v oddaji Tema dneva povedal, da so sodelovali pri sprejemanju zakona o šolstvu – konkretno je bila aktivna Komisija za šolstvo pri Slovenski škofovske konferenci. Določene popravke in spodbudne predloge po njegovih besedah vedno dajejo, tudi pri drugih zakonih, vključno s tem, o katerem se bo odločalo na referendumu. Sodelovali so celo na parlamentarnih odborih in podobno. “Navadili smo se, da smo bolj kot ne kulisa – za kuliso se naredi nekaj drugega,” je izpostavil.
Svetost človekovega življenja ne sme biti nikoli ogrožena
“Svetost človekovega življenja ne sme biti nikoli ogrožena,” je Kavčič uvodoma pojasnil na vprašanje, zakaj je zakon o evtanaziji tako sporen, če so ga sprejele številne uspešne zahodne države in če naj bi preprečeval trpljenje. “Po drugi strani bodo rekli, da ima vsak pravico. Mi pa pravimo, da bi s takšno uvedbo pravice nastala neka kvazi-pravica, ki bo obstajala na papirju in se bo lahko izvajala tudi v realnosti. Ker to ni dejanska pravica, bo najprej obremenila zdravnike. Takoj ko bo zakon stopil v veljavo, bodo vsi družinski zdravniki in zdravnice podvrženi njegovemu vplivu,” je pojasnil in dodal, da bo nadalje vplival tudi na paciente.
“Če ima danes bolan, ostarel, trpeč človek pred seboj samo eno pot – da v miru, kolikor je mogoče zadovoljen, v relativnem zdravju, s primernimi zdravili in vso potrebno oskrbo dokonča svoje življenje in doseže smrt, ki ji kristjani pravimo pripravljena smrt – bosta sedaj dve poti. Ena bo taka, druga pa bo, da se lahko ‘umakne’,” je nadaljeval in opozoril, da je treba upoštevati tudi razpadajoč zdravstveni sistem, v katerem moraš biti dovolj bolan, da sploh prideš na vrsto. “Mi tukaj ne moremo biti za. Imamo Hipokratovo prisego, imamo pasivno prisilo k samomoru, imamo dejstvo, da ne morem jaz – še manj pa zdravniki – pomagati pri nečem, kar ni zdravljenje,” je izpostavil in dodal, da je v zakonu še vrsta drugih težav. “Od tega, da ne bo zabeleženo, za kakšno smrt gre (vpisana bo le bolezen, statistike ne bomo imeli), težave z ugovorom vesti, do tega, da je sistem nastavljen tako, da se bo zajedel kot bršljan v celotno slovensko zdravstvo, namesto da bi bil ločen ob strani, kot je to denimo v Avstriji,” je še pristavil.
Na vprašanje, ali se verniki v tujini prav tako odločajo za evtanazijo, je pojasnil, da vsekakor obstajajo takšni primeri. Spomnil je, da je Sveti sedež že pred leti izdal ustrezne smernice. Papež Frančišek je s svojim podpisom potrdil dokument, v katerem se Sveti sedež zaveda težav in priznava, da se bodo takšni primeri pojavljali tudi med vernimi. To je po Kavčičevem mnenju razumljivo, saj je težko tudi natančno določiti, koliko je nekdo veren. Odstotki vernikov, ki se odločijo za evtanazijo, pa niso znani.
To je samomor
Ker Cerkev samomora ne odobrava, je bil Kavčič vprašan, ali bi tudi evtanazijo obravnavali kot samomor. “Vsekakor, to je samomor,” je izpostavil in dodal, da dodatno težavo predstavlja premišljenost dejanja. “Samomorov je toliko vrst, kolikor je samomorilcev,” je dejal in opomnil, da ima Slovenija še vedno visoko stopnjo samomorov. “Čez palec lahko rečemo, da imamo približno enkrat več samomorov kot žrtev prometnih nesreč.”
Pri samomoru s pomočjo pa po njegovih besedah nastopita še dve dodatni težavi. “Prvič, ni impulzivnosti, temveč gre za pretehtano odločitev. Drugič, vpleten je celoten sistem – v našem primeru zdravstveni sistem. Če se bo to razmahnilo, se temu nihče ne bo mogel izogniti,” je pojasnil. Osebni zdravnik se bo moral zelo potruditi, da se bo s pomočjo ugovora vesti temu izognil.
Nato je bil Kavčič vprašan glede nevarnosti zunanjega pritiska. “Temu pravimo pasivna prisila k samomoru. Na srečo živimo v družbi, kjer nihče ne bo nekomu neposredno rekel ‘odstrani se’. Po drugi strani pa pasivna prisila ne pomeni neposrednega pritiska, temveč zgolj vedenje, da druga pot obstaja. Ko to združimo z osamljenostjo, zapletenimi družinskimi razmerami v naši domovini, z dejstvom, da vse več ljudi ve, da so sami, in da kot narod vse manj zaupamo zdravstvenemu sistemu – ko vse to seštejemo, bolniku sploh ne bo treba reči ‘pospravi se’; sam bo vedel, da se lahko.”
V pogovoru je bilo omenjeno tudi, da v nekaterih državah, na primer v Kanadi, evtanazija predstavlja že sedem odstotkov vseh smrti. “Vsak si lahko izračuna, koliko smrti bi to pomenilo v Sloveniji, če bi dosegli enake številke,” je izpostavil in opozoril, da izkušnje kažejo, da se število takih smrti praviloma hitro viša. Ob težavah zdravstvenega sistema se po njegovem mnenju s to temo ni za igrati. “Imamo zanič idejo in zanič zakon. Dvakrat zanič,” je sklenil.
Ž. N.