Gore pri Sodražici ne bomo našli na vsakem zemljevidu, čeprav je na njej kar pet vasi: Kržeti, Petrinci, Janeži, Kračali in Betonovo. Razprostirajo se na nepregledni gozdnati planoti nad ribniško dolino na višini 860 metrov. Gora leži ravno na meji med Dolenjsko in Notranjsko. Bog je leta 1847 to mesto izbral za kraj prikazovanj Device Marije in tako slovenski narod blagoslovil z njeno navzočnostjo še pred dogodki v Lurdu in Fatimi. Voljno orodje v njegovih rokah je bilo preprosto kmečko dekle, Magdalena Gornik. Mati Božja se ji je prikazovala oseminštirideset let od njenega dvanajstega leta do smrti. Bistvo tega Božjega posega je nujen klic k spreobrnjenju. Magdalena Gornik je bila obdarjena z več mističnimi darovi. Imela je videnja Marije in Jezusa ter zamaknjenja, nosila je Kristusove rane, doživljala Jezusovo trpljenje in mistično smrt, imela je vpogled v stanje duš, prejemala je mistično sveto obhajilo in živela brez zemeljske hrane sedeminštirideset let.
Kdo je ta, ki pred Gospodovim obličjem še vedno moli in prosi za nas?
Magdalena se je rodila 19. julija 1835 v domači hiši, v Janežih 4, na Gori pri Sodražici. Bila je tretja od sedmih otrok. Magdalenini starši so veljali za poštene kristjane, bili so zelo pobožni in tudi otroke so vzgajali v krščanskem duhu. Prvo prikazanje Matere Božje se je zgodilo spomladi leta 1847, ko je odšla še ne dvanajstletna Magdalena na bližnjo njivo po plevel za prašiče. Ko je svoj k nebu povzdignjeni pogled spustila k zemlji, je pred seboj zagledala neznano ženo. Med drugim ji je rekla:
“Jaz sem te prišla sem malo poučit, da boš vedela, zakaj je treba delati in komu delo darovati. Le ljubi, le ljubi, kolikor moreš, mojega Sina … Jaz sem Marija, Jezusova mati in mati vseh ljudi. Nikar ne dvomi!”
V adventu 1847 je sicer zdrava Magdalena hudo zbolela. Gospod je dopustil, da sta se mogli v Magdaleni v vsej svoji veličini razkriti dve kreposti: potrpežljivo prenašanje trpljenja in zaupanje v Božjo voljo. V času bolezni jo je obiskala žena srednje velikosti in bledega, žalostnega obraza. Njena lepa obleka in predpasnik sta bila bela in posuta z modrimi zvezdicami … Stala je v zraku, kaki dve pedi nad kamnitimi stopnicami. To in njen pogled sta Magdaleno navedla na misel, da je ta žena nadnaravna oseba.
“Zakaj si tako žalostna?,” jo je vprašala žena.
“Ker sem bolna, lačna in sama,” ji je odgovorila Magdalena.
“Ko boš morala kaj potrpeti, prenesi to potrpežljivo in daruj svoje bolečine Bogu. Misli na Jezusa in njegovo trpljenje. V svojem trpljenju se spomni na Kristusov krvavi pot na Oljski gori. Trdno zaupaj v Jezusa, od njega boš prejela vse. Svojo hrano boš odslej prejemala od Bog. Lakote in žeje ne boš več trpela.“
Od tega videnja dalje je Magdalenino notranje mistično življenje začelo postajati vidno tudi drugim. Začela so se zamaknjenja in videnja. Pričelo se je njeno življenjsko poslanstvo, na katero jo je Bog z očiščevalnim trpljenjem pripravljal od leta 1847 dalje. To poslanstvo je bilo: trpeti, zadoščevati za grehe ljudi ter klicati k spreobrnjenju in pokori. Do konca življenja, to je sedeminštirideset let, ni več uživala zemeljske hrane. Njena hrana je bil sam Gospod v svetem obhajilu. Poleg svetega obhajila pa je v zamaknjenju prejemala še posebno nebeško jed. Vsemu temu se je pridružilo še posebno telesno trpljenje. Gospod Jezus je želel, da Magdalena na svojem telesu občuti delček tistega, kar je on sam na križu pretrpel za odrešenje sveta. Novembra 1848 je Magdalena prejela od Boga stigme na rokah, nogah in na strani.
Videnje nebes, vic in pekla
Magdaleni je bilo pogosto dano videti nebesa, ki jih imenuje kraj, poln veselja in nebeške sreče, zaradi Boga, ki tam kraljuje. Gospod in njegova Mati sta bila obdana z angeli in neštetimi svetimi dušami. Magdaleni so bile po Gospodovem naročilu večkrat pokazane tudi vice, vedno pa na praznik vernih rajnih, 2. novembra. Povedala je še, da vse duše v vicah potrpežljivo trpijo in prosijo ljudi za molitev. Nekoč je rekla kaplanu Dominiku Janežu: “Ko bi vi videli, koliko trpijo duše v vicah, bi več molili zanje.” Magdalena sama je za njihovo rešitev Gospodu darovala svojo molitev, prežeto s trpljenjem.
Gospod je dopustil, da je Magdalena nekajkrat v življenju občutila tudi muke pekla. Magdalena pravi peklu kraj večnega trpljenja, kraj večne smrti. Duše se v njem nahajajo v stanju obupa in strahu. Mučita jih večna lakota in žeja. Nikoli več ne bodo uživale Božje svetlobe. Gospod ji je povedal, da so tu duše, ki v svojem življenju niso izkazovale ljubezni. Magdalena je v stanju zamaknjenja začela opominjati in svariti ljudstvo pred duhom časa, ki je preplavljal svet. Glavno sporočilo ljudem, ki ga je Bog dajal po Magdaleni v zamaknjenju, ni bilo usmerjeno in osredinjeno na zemeljski cilj ali dobrine, ampak na človekovo osebno zveličanje. Njeni preprosti govori so vabili k molitvi, zahtevali spreobrnjenje, pokoro ter napovedovali Božjo kazen, če do tega ne bo prišlo. Kadar je Gospod pokazal Magdaleni šibe, ki so namenjene ljudstvu, če se ne spreobrne, se je Magdalena tresla od groze. Videla je šibe vojne, lakote, bolezni, ognja in povodnji. Toda najhujša šiba, ki jo je imel Gospod pripravljeno, je bil odvzem vere.
V zvezi s tem je Magdalena večkrat videla dve poti, katerih konec je bil različen. Prva pot je bila široka, ravna in tlakovana cesta; po njej je hodilo veliko ljudi, a njen konec je bil pekel. Druga pot je bila ozka, strma in križev polna steza; po njej je videla hoditi zelo malo ljudi. To je bila edina steza, ki je vodila v nebesa ali kraj večnega veselja, kot sama pravi. Magdalena je v življenju več kot štiridesetkrat doživela mistično smrt. Umiranje je bilo del njenega življenja. Ko je v duhu videla lepoto nebes, se ni več želela vrniti na zemeljska tla. Gospoda je prosila, ali sme ostati pri njem. Gospodova volja pa je bila drugačna, kajti Magdalenino poslanstvo še ni bilo izpolnjeno. Umrla je 23. februarja 1896, na prvo postno nedeljo.
Magdalena Gornik je ime žene, ki je med slovenskim narodom vedno bolj poznano. Glas o njenih junaških krepostih postaja vedno močnejši, vedno več ljudi ga sliši v svojem srcu. Vabi k posnemanju njenega zgleda in k molitvi za uslišanje na njeno priprošnjo. Da, Gospod izpolnjuje prerokbo, ki jo je Magdalena napovedala, in sicer da bo po šestih rodovih (približno sto letih) Bog začel deliti milosti na njeno priprošnjo. Veliko ljudi ustno in pisno pričuje o uslišanjih, ko se v stiskah zatekajo k njej. Tudi knjiga romarjev, ki obiskujejo Magdalenin grob, izpričuje, da je prišel njen čas. Septembra 2018 so slovenski škofje soglasno podprli začetek postopka za priznanje Magdalene Gornik za blaženo. O življenju Magdalene Gornik je bil posnet tudi film z naslovom “Slovenska mistikinja Magdalena Gornik”.
A. S.