Mojca Vočko, ki je bila nekdaj kot televizijska novinarka zaposlena na Televiziji Slovenija (Tednik, Odmevi) in je razkrivala odmevne afere, kot je tista s korupcijo v Unicefu Slovenija in o poslih z drogo Katarine Kresal, je postala tarča koordiniranega napada medijev, ki so jo povsem poteptali, da se je danes znašla na robu preživetja. Vočkova je veljala za eno izmed najbolj nadarjenih raziskovalnih novinark na nacionalki. Ko je Mojca Vočko kot prva v Sloveniji začela raziskovati korupcijo v Unicefu, je pritegnila tudi pozornost protikorupcijske komisije, ki jo je takrat vodil Goran Klemenčič. Padale so kazenske ovadbe zoper vodilne v Unicefu Slovenija zaradi korupcije, direktorica Maja Vojnović se je morala posloviti. Ukvarjala se je tudi s koruptivno izdanimi, potvorjenimi in zlaganimi psihiatričnimi izvedeniškimi mnenji. Leta 1998 je naredila 40-minutni dokumentarni film z naslovom Kalvarija Hrastovec, s katerim je dokazala zločine v Zavodu za duševno bolne Hrastovec. Ljudje so živeli v strašnih razmerah, denar se je porabljal za sindikalne izlete.
Aprila 2011 pa je pripravila desetminutni TV-prispevek o trpinčenju in pohabljanju mestnih golobov, kar so njeni nasprotniki izkoristili in ji podtaknili umazano medijsko zgodbo, češ da je doma gojila golobe. Vdrli so v njeno stanovanje, kjer že dolgo ni živela več in poslikali razdejanje, ki ga je nekdo naredil na način, da je golobe spustil v stanovanje. Mediji so udrihali po njej z vseh strani, tisti, ki so se ji želeli maščevati, so jo medijsko umorili. Pahnili so jo tako daleč, da je danes zaradi sodnega pravdanja povsem obubožala, po hrano in obleke odhaja na Karitas. Njeni šokantni zgodbi je prisluhnil voditelj oddaje Drugorazredni, Luka Svetina. V nadaljevanju objavljamo intervju.
Gospa Mojca Vočko, vrsto let ste bili televizijska novinarka na Televiziji Slovenija, ljudje se vas spominjajo po vašem delu za Odmeve in Tednik. Znani ste po tem, da ste se kot prvi začeli ukvarjati z razkrivanjem korupcije v Unicefu Slovenija. Glede na to, da so takrat dejansko začele padati glave, me zanima, ali mi lahko opišete svoje raziskovanje afere?
Bila sem prva, ki sem začela raziskovati korupcijo v Unicefu Slovenija in na podlagi mojih zbranih dokazov sem pritegnila tudi protikorupcijsko komisijo, ki jo je tedaj vodil zdajšnji pravosodni minister Goran Klemenčič, in vložili so kazensko ovadbo zoper vodilne v Unicefu. Direktorica Unicefa Slovenije je nekaj let pred tem imela 9.000 evrov plače, kar je zame šokanten podatek. Kaj vse so počeli s humanitarnim denarjem, vam raje ne bom razlagala. Skratka, le droben odstotek je šel za lačne in trpeče otroke. V tistem času pa so se mi začele dogajati precej čudne stvari, začelo se je poizvedovanje za menoj in tako naprej. Nato smo 21. junija 2011 pripravili precej udarne Odmeve, ko pa sem delala že šesti preiskovalni prispevek o tem, je naenkrat usekalo po meni.
Lahko rečeva, da so se vam v času raziskovanja začele dogajati čudne stvari, čudni klici, povabila, sočasno pa ste raziskovali tudi vpletenost takratne notranje ministrice Katarine Kresal v posle z drogo, pa tudi drugih visokih politikov?
Leta 1998 sem na Televiziji Slovenija naredila 40-minutni dokumentarni film z naslovom Kalvarija Hrastovec. Ta film je bil precej odmeven, televizija ga je celo poslala na televizijski festival in po mnenju poznavalcev ter strokovnih ocenah je bil ravno ta raziskovalni film razlog, da je odletelo takratno skorumpirano vodstvo. Tik pred afero, ki je potem sledila in s katero so me poskušali eliminirati ter dobesedno ubiti, sem raziskovala tudi vpletenost takratne notranje ministrice Katarine Kresal v prepovedane droge. Zaradi lastne varnosti vam ne smem razkriti, kaj vse sem ugotovila in s kom vse sem se pogovarjala. So pa zadeve seveda šokantne, tudi takšne, da te doleti nenavaden telefonski klic in te nekdo opozori, da je bolje, da ustaviš svoje novinarske korake.
Omenili ste tudi potvorjena, zlagana psihiatrična izvedenska mnenja. Na žalost je Slovenija država, kjer ima psihiatrija še vedno izjemno moč in psihiatrični izvedenski ceh je dobesedno nedotakljiv. Že takrat sem prišla do ugotovitve in podatkov, da imamo pri nas tako imenovane zločinske psihiatre. Zločinske pa zato, ker so to ljudje, ki izdajajo naročena, koruptivna, izmišljena in potvorjena mnenja pod vplivom višjih sil posameznih zakulisnih interesov, in med temi sodnimi izvedenci najdemo tudi agente Udbe, kar je zame šokantno.
Bili ste znana raziskovalna novinarka, ko ste delali šesti prispevek, se je proti vam sprožila afera. To je bilo januarja 2012. Opišiva, kako so se vas v medijih lotili, saj se je dalo prebrati marsikaj. Še pred afero ste aprila 2011 pripravljali 10-minutni prispevek o trpinčenju in pohabljenju mestnih golobov, kar so očitno vaši nasprotniki uporabili proti vam.
Tisti, ki so imeli takšen ali drugačen interes, so ta TV-prispevek o trpinčenju in pohabljenju mestnih golobov uporabili zoper mene. Kar naenkrat je usekala afera, češ da sem naseljevala živali in golobe v stanovanje. V nekaj dneh so me mediji ubili, pri meni niso ničesar preverili in me vprašali. Zgodba je bila očitno namerno konstruirana, samo prizorišče pa temeljito načrtovano in posneto, ti posnetki so se namreč medijem posredovali s pomočjo USB-ključka. Skratka, prišlo je do pravega medijskega linča, mediji pa so iz tega naredili pravi sistematični medijski umor. Zamislimo se lahko nad tem, kaj vse lahko v Sloveniji človeka doleti. Gre za tipično nedopustno medijsko zaslužkarstvo, kjer gredo mediji preko trupel, kjer človek ni pomemben, kjer se eklatantno krši novinarski kodeks, kjer se krši zakon, ustavo, in to so počeli mainstream mediji. V mojem primeru Delo, Slovenske novice, Pop TV, Preverjeno, Kanal A, Televizija Slovenija. Skratka, ista hiša, ki je decembra 2011 pripravljala posebno pogodbo z novinarko Mojco Vočko, da bo imela čim boljše pogoje dela za svoje raziskovanje in čim višje honorarje, je naenkrat usekala po tej novinarki s šokantno afero. A vi to razumete? In odgovoren za to je bil takratni odgovorni urednik razvedrilnega programa Vanja Vardjan.
Kaj nam je povedala Mojca Vočko, si poglejte na spodnji povezavi na video prispevek!
Torej v tistem času, ko je afera izbruhnila, ste bili zaposleni na Televiziji Slovenija?
Imam status samostojnega novinarja, podelilo mi ga je ministrstvo za kulturo leta 2002, na tej podlagi sem z vsako hišo sklepala delovna razmerja, pogodbe.
Vaš takratni urednik Igor Pirkovič vam je dejal, da vam verjame in da vam bo vedno stal ob strani.
Govoriva o Igorju Pirkoviču, ki je odletel zaradi Thompsona in je zame eden najboljših urednikov, kar sem jih kdaj srečala in ki je vedno stremel k razkrivanju družbenih nepravilnosti. Prepričana sem, da je ceno plačal v pravem trenutku, tako kot jaz. Sama iz zakulisja najinih pogovorov vem, tudi iz tistega časa, kako so se trudili, da bi ga odžagali, kar pa jim je uspelo šele pri nesrečnem Thompsonu. Igor je bil ob izbruhu afere izjemno korekten, izrekel mi je vso podporo, povedal je, da ne more verjeti temu, kar bere in gleda. Povedal je, da mi bo vedno stal ob strani, in lahko rečem, da je to besedo držal. Tragično je, da imamo državno hišo, za katero vsi državljani plačujejo prispevek, vendar tam nadpovprečne kadre, talente prej ali slej odžagajo, moteče dejavnike tako prej ali slej eliminirajo. To je tragika te hiše. No, mimogrede, meni ta ista hiša dolguje tri honorarje iz leta 2011 za moje tri novinarske prispevke o korupciji v Unicefu, kar je precej tragično.
Igor Pirkovič je torej držal svojo besedo, ko ste potrebovali izjave za sodišče. Dejansko jih je napisal in poslal, a vendar se kljub temu zdi, da sodišče nikoli ni bilo na vaši strani. Izdalo je namreč celo ukrep o nujnem psihiatričnem zdravljenju.
Moj nekdanji urednik Igor Pirkovič je te izjave res napisal, a za drugi sodni postopek. Hvaležna pa sem vam za omembo varnostnega ukrepa, da vse vendarle razkrijemo pred najširšo javnostjo. Leta 2012 je bil zoper mene sprožen kazenski proces, ki je bil pravi montiran kazenski proces, kakršnih je v naši državi kar nekaj, mnoge žrtve pa pristanejo tudi v zaporu. Nepredstavljivo je, da te sodišče s priporom prisili, da greš k sodnemu izvedencu. Prisiljena sem bila obiskati sodno izvedenko prof. dr. Margo Kocmur, nekdanjo direktorico Psihiatrične klinike v Ljubljani in veliko zaslužkarico iz javnih sredstev. Gospa je v 23 minutah prišla do nenavadnih ugotovitev, ki jih ni nikoli dognala in ugotovila. Dobila sem mnenje, da sem bila leta 2011, torej v času, ko sem delala najbolj udarne preiskovalne novinarske prispevke, med drugim o korupciji v Unicefu, neprištevna. A si predstavljate? Takrat, ko sem cele dneve preživela na Televiziji Slovenija, mimogrede, bivala sem tudi v nekem samostanu in so me ljudje vsak dan srečevali. Torej med tem, ko sem preučevala raznovrstno gradivo, sem dobila od neke izvedenke (sodne plačanke) takšno mnenje, da sem bila neprištevna. Vidite, zraven je pritegnila še svojega kolega iz preteklosti dr. Janeza Mlakarja, ki sploh ni bil sodni izvedenec. Si predstavljate to? Po ZKP-ju to sploh ni dovoljeno, enako je kot v zadevi Novič, kjer forenzični laboratorij sploh ni imel akreditacije. Vendar se na naša opozorila sodišče sploh ni oziralo, pri tem pa je ignoriralo naše dokaze, da sem duševno zdrava.
Psihiatrično zdravljenje, afera z golobi, o vsem tem smo lahko na široko brali v večini naših medijev, v medijih pa se je pojavila tudi visoka številka vaših tožb proti novinarjem. Kako je s temi tožbami proti novinarjem?
Ko se zgodi medijski umor, ko te mediji nezakonito, neetično, nedopustno ubijejo pred najširšo javnostjo in ti poskušajo uničiti življenje, ti dejansko uničijo kariero. Meni konkretno so uničili sedem do osem let življenja, zato imaš na izbiro, da se predaš, narediš samomor ali se greš boriti. V pravni državi je pravno sredstvo prvo, po katerem moraš poseči. Z zahtevo objave demantijev pri nobenem slovenskem mediju nismo dosegli nič, skratka mainstream mediji so očitno navajeni tega, da fake news deluje in da si žrtve ne morejo nič pomagati. Torej, če jaz kot medij o nekom nekaj objavim in si vse izmislim, človeku povzročim katastrofo, človek pa si ne more nič pomagati, ker tudi pristojna sodišča držijo štango medijem in temu medijskemu zaslužkarstvu, iz katerega lahko dejansko izpeljemo medijsko mafijo. Namenoma se objavljajo izmišljene zgodbe, uporabljajo živi ljudje in to za ceno tega, da se višajo rejtingi. Šokantno je, da nekdo s tem služi. Omenili ste tožbe. Na eni strani je bilo treba ukrepati kazensko zaradi žaljivih obdolžitev, nato pa je bilo zanimivo videti, kako Okrožno sodišče v Ljubljani streže tem zadevam. Prišli smo do zaključkov, da mediji lahko prosto lažejo o človeku in s tem nekoga raztrgajo ter ubijejo z lažmi. V primeru, da je to laž pred medijem objavil en drugi medij in uničeval istega človeka, so vsi ti avtorji člankov oproščeni kazensko, ker se sodišča sklicujejo na tiste prejšnje objave, kar je seveda neverjetno, ker potem ni nihče sankcioniran.
Mojca, vi pravite, da resnica do zdaj nikoli ni bila slišana. Verjamem, da se zato počutite drugorazredno. Kako mislite, da lahko dosežete svojo pravico? Slišal sem, da odpirate svojo spletno stran in da boste napisali tudi knjigo.
Za svojo zaščito sem bila prisiljena ukrepati, ker po pravni poti ne moremo nikamor. V Sloveniji, žal, obstajata sodna korupcija in sodni kriminal. Osebno bom iz tega naredila marsikaj, če le ne bom padla z lestve. Med drugim bom dokaze objavila na svoji spletni strani in v svoji knjigi. Upam, da bo Slovenija kdaj prišla na tisto raven, ko bo zavladalo pošteno sodstvo, ko bosta zakon in pravo dobila svoje mesto, ki jima gre po Ustavi Republike Slovenije.
Nina Žoher, Luka Svetina [povzeto po oddaji Drugorazredni]