V oddaji Beremo je gost raziskovalec udbovskih arhivov in publicist Igor Omerza spregovoril o svoji najnovejši knjigi z naslovom Kocbek, Pahor, Jančar in Udba. V knjigi obravnava tri zelo vidne osebnosti, ki jih je Udba zasledovala, in sicer Edvarda Kocbeka, Borisa Pahorja in Draga Jančarja. Uvodoma je pojasnil začetek knjige z naslovom Udba za začetnike, v kateri je predstavil, kaj je bilo bistvo Udbe, njeno organiziranost, metode in sredstva. Podal pa je tudi nekaj konkretnih primerov.
Knjiga razgalja delovanje Udbe na podlagi arhivskih gradivih. “V svojih knjigah skušam biti osredotočen na tajno politično policijo, ki ima žalostno zgodovino v Sloveniji, saj je nastala že 15. avgusta 1941, ko jo je ustanovil Edvard Kardelj. Imamo torej daljšo zgodovino kot v ostalih jugoslovanskih republikah. Knjiga me je iritirala, ker je Udba zalezovala tri največje literate. Danes je sicer Drago Jančar zelo pomemben in je pomembno, da se razkrije, kako so ga šikanirali in spravili v zapor.”
V predgovoru Udba za začetnike Igor Omerza pojasni, kaj se mu pri vsem tem zdi še posebej zavržno. “Posebej zavržno se mi zdi, da znotraj okupirane Slovenije ustanoviš politično policijo takoj po napadu na Sovjetsko zvezo, prej so pa bili v koaliciji s Hitlerjem. Kardelj, Tito s Komunistično partijo prek Stalina so bili v koaliciji s Hitlerjem in po napadu na SZ se stvar normalno obrne. Takrat so izkoristili okupacijo, da poračunajo kot likvidorje tudi nekatere politične nasprotnike. To je zelo zavržno, da so izkoristili vojno, da uničiš svoje nasprotnike. Sicer pa niso bili nasprotniki, ampak le drugače misleči.”
Organizacija Udbe
Omerza pojasni še, kako je bila Udba organizirana na zvezni in republiški ravni. “Center je bil v Beogradu, okoli 200 ljudi, potem so imeli republiške Udbe in več pokrajinski Udbic, ki so bile organizirane po raznih krajih po Sloveniji. Bilo je 13 centrov službe državne varnosti. Republiške Udbe so bile operativne enote, ki so imele centre. Imeli so tudi vrh Udbe, uprava Udbe v Ljubljani, v katero so centri pošiljali reko informacij. Analitiki so pomembne informacije dnevno poročali komunističnemu vodstvu. Imeli pa so tudi spiske, komu pošilja Udba te informacije, torej dnevna poročila, pa tudi mesečna in letna.”
Kaj je bila v resnici prvotna funkcija Udbe?
Prvenstvena funkcija Udbe pa ni bila obveščevalna dejavnost, ampak bolj borba proti strukturam, ki politično niso bile blizu in ki so jo motile komunistično partijo, pravi Omerza. Udba je definirala, kdo so njeni politični nasprotniki, terminološko jih je opredelila. So bili informbirojci, meščanski buržuji, meščanska desnica, anarholiberalci, tehnoliberalci, to se je sicer spreminjalo, kakor je politika zahtevala. Pomembno pa je tudi, da so zasledovali slovensko cerkev, ki je bila edina organizirana sila izven partije, spremljali pa so tudi vernike – kdo se je cerkveno poročil, kdo hodi v cerkev itn. Cerkev jim je bila glavni sovražnik kot organizacija, kot posameznik pa Edvard Kocbek vse do smrti. Sledili so mu že od leta 1944 do 1981, pravi Omerza. Imeli pa so razne metode prisluhov, mikrofone v zidovju, fotodokumentacijo, zalezovanje. Pa tudi krute metode v odnosu do drugih držav, kot so ugrabitve, bombni napadi, umori – torej klasične metode državnega terorizma.
Twiter z imenom Stasiland Slovenija
Slovenska Udba 1987 po svojem delovanju ni veliko zaostala za najbolj zloglasno tajno politično policijo, za nemškim Stasijem. To leto je zadnje leto, ko Udba deluje tajno, saj so po Aferi JBTZ začeli Udbo razkrinkavati. V tem letu je imela 120 tisoč ljudi, kar je v dvomilijonskem narodu ogromno, v povprečju trikrat na dan pa so poročali komunističnemu vrhu, pravi Omerza. Zato je odprl Twitter, imenovan Stasiland Slovenija, kjer predstavlja predvsem udbovske vsebine.
Še v času demokratičnih sprememb je Udba izvajala umore
Omerza je še razkril, da je Udba izzvala politični umore v tujini še 1990 v času demokratičnih sprememb. Primer Hadrija, albanskega oporečnika v Bruslju, ki ga je srbska Udba ubila, ampak je podatke iskala v Ljubljani, kar so posledično pomeni, da so sodelovali.
Novi dokumenti o Kocbeku in Pahorju
Prvo poglavje knjige ima naslov Edvard Kocbek – obdelava Bohinjski. V eni izmed prejšnjih knjig je Omerza že pisal o Kocbeku, ki je odmevala v slovenski javnosti, so pa v knjigi tudi novi podatki. Kako so mu sledili na pogrebu in kako so ga sledili še po smrti – to je pravi, eden najbolj nenavadnih dokumentov, kar jih je našel. Ovaduha “prijatelja” Kocbeka so namreč poslali celo na pogreb in tudi po pogrebu na Kocbekov dom. Omerza je v intervjuju govoril tudi o tem, da je Kocbek spregovoril o povojnih pobojih, on, ki je bil v vrhu osvobodilnega gibanja. Mediji so takrat nanj naredili pravi pogrom, kjer je sodeloval tudi Milan Kučan in Ivo Vajgl, kar je zanimivo, saj sta bili pomembni osebi tudi pri letošnjih predsedniških volitvah.
Zasledovanje Draga Jančarja je predstavil prvič – razkril tudi tri ovaduhe
Omerza pravi, da je Jančarja Udba zasledovala od leta 1974. V ohranjenem udbovskem gradivu Jančarja prvič najdemo v splošnih udbovskih dokumentih leta 1974, ko je dobil Tomšičevo nagrado. Potem pa ga je Udba pogosto omenjala v nadaljevanju leta 1974 in leta 1975. Pri njem so našli emigrantsko literaturo in takrat se je zanj začel mučen sodni proces in na koncu zapor. Iz tega obdobja ni niti enega operativnega dokumenta Udbe, tako da ne vemo, kdo so bili tisti ovaduhi, ki so ga glede posedovanja emigrantske literature ovadili tajni policiji. So pa v programskem dokumentu Udbe navedeni trije ovaduhi, ki so imeli kodna imena in nalogo zalezovati Jančarja.
Leta 1990 so uničili večino dokumentov
Omerza je pojasnil, da operativni ali terenski dokumenti povedo največ, ker navajajo vire in metode pridobivanja podatkov o zalezovancih in tudi način, kako so akcije izpeljali, bodisi so bile to ugrabitve, umori … Je pa zanimivo, da za Jančarja v zanj kritičnem obdobju ni niti enega terenskega dokumenta. Več si lahko ogledate v intervjuju.
Publicist Igor Omerza se je rodil leta 1950 v Ljubljani. Diplomiral in magistriral je na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani. V drugi polovici 80. let prejšnjega stoletja je sodeloval v procesih demokratizacije in nato osamosvajanja Slovenije. Deloval je kot član vodstva Odbora za varstvo človekovih pravic, nato v stranki Slovenska demokratična zveza, ki je bila ustanovljena v začetku leta 1989. Po njenem razpadu je deloval v okviru Demokratov Slovenije, stranke, ki se je nato marca 1994 združila z Liberalno demokracijo Slovenije. Med letoma 1991 in 1992 je opravljal funkcijo direktorja Službe družbenega knjigovodstva, nato pa funkcijo poslanca prvega sklica Državnega zbora Republike Slovenije. Po zaključku podžupanskega mandata v Ljubljani se je umaknil iz javno-političnega življenja predvsem v publicistično dejavnost. Na podlagi raziskovanja udbovskih arhivov je izdal številne knjige, ki so večinoma močno odmevale v slovenski javnosti.
Naj jih naštejemo:
– Leta 2010 knjigo Edvard Kocbek : osebni dosje št. 584,
– Leta 2011 knjigo Od Belce do Velikovca ali kako sem vzljubil bombo,
– Leta 2012 knjigo v nemščini Bombenattentate,
– Leta 2013 knjigo 88 stopnic do pekla/Kako je Zemljaričev Janez ugrabil Bato Todorovića,
– Prav tako leta 2013 knjigo JBTZ – Čas poprej in dnevi pozneje,
– Leta 2014 knjigo Kliči U za umor,
– Aprila 2015 knjigo Veliki in dolgi pohod Nove revije,
– Avgusta istega leta knjigo Karla – Udba o Dragi,
– Maja 2016 knjigo 1984 – Orwellovo leto Agopa Stepanjana,
– Maja 2017 knjigo Boris Pahor – V žrelu Udbe.
Igor Omerza je leta 2018 skupaj z ekonomistom Radom Pezdirjem izdal tudi knjigo Kriminalni temelji Teritorialne obrambe in NLB s podnaslovom Šokantna razkritja ob 50-letnici Titove TO. Leta 2019 je izdal knjigo Temna stran Dela – Osupljiva anatomija režimsko-udbovskih labirintov, lani pa dve knjigi Udba in Akcija Sever ter Pravi obraz Janeza Stanovnika.
Sara Kovač