Po včerajšnjem posredovanju specialne in posebne policijske pogajalske enote na Bavarskem dvoru, ki so želele umiriti moškega, ki je v roki držal dva noža in grozeče mahal proti mimoidočim, se je pojavilo več pomislekov o taktiki policije, ki je bila videti neodločna, nekateri pravijo celo nebogljena pred mladeničem, ki niti ni izražal pretirane želje po aktivnem fizičnem spopadu. O tem smo se pogovarjali z inštruktorjem za specialno policijsko taktiko, ki je izpostavil policijske napake v postopku.
Kot pravi, je v danem primeru fanta z nožem šlo za klasičen izpad kršenja javnega reda in miru.
Pri tem je razložil, kaj bi policija v takšnem primeru morala v resnici narediti: pripeljati bi morala specialce z dolgocevnim orožjem, opremljene za vojne spopade.
Kot primer pravilnega ravnanja policije je posredoval naslednji video čeških specialcev na vaji, kjer se vidi, da specialci s posebnimi ščiti z lahkoto onesposobijo sicer z različnimi predmeti oborožene nepridiprave. Česar pa na včerajšnji akciji v Ljubljani nismo videli, kar je pripeljalo do dolgega in zamudnega postopka, preden je policija onesposobila moškega z dvema nožema.
Zaskrbljujoča neodločnost policije
Spomnimo, včeraj je policija kljub posredovanju specialne enote in posebne policijske pogajalke potrebovala slabo uro, da je obvladala očitno neuravnovešenega moškega, ki je po središču Ljubljane na Bavarskem dvoru mahal z noži. Po incidentu je policijski inšpektor Željko Car za medije poudaril, da so ravnali s “taktičnim preudarkom”.
“Policisti so na kraju uporabili več prisilnih sredstev, pri katerih pa so upoštevali načelo sorazmernosti, a kljub temu osebe niso uspeli obvladati,” je še povedal.
V javnosti in tudi znotraj stroke se je pojavilo cel kup pomislekov. Zakaj so bili policisti tako neodločni? Je bilo res uporabljeno načelo sorazmernosti, če napadalec ni bil poškodovan, eden od policistov pa je bil? Postavlja se tudi vprašanje, zakaj niso delovali paralizatorji. Dr. Anton Olaj, nekdanji generalni direktor Policije , pravi, da bi bila dovolj že fizična sila, ki pa je policisti niso izkazali – izrazil je tudi dvom v njihovo fizično pripravljenost in znanje borilnih veščin.
Kaj bi se zgodilo, če bi bil napadalec res agresiven?
Epizoda z napadalcem v središču Ljubljane nakazuje, da slovenski specialci – kaj šele običajni policisti – niso ustrezno usposobljeni razorožiti nevarno osebo, ki predstavlja grožnjo za spošno javnost. Neodločnost, omahovanje in odmikanje od napadalca dajejo misliti, da bi bil rezultat veliko hujši, če bi storilec res nameraval storiti čim več škode. Preden bi se ga policisti odločili odločili fizično podrediti, bi lahko vrat prerezal že ducat Ljubljančanom. Pri tem je treba poudariti, da se je na koncu storilec predal celo sam, torej akcije policije, da bi ga prisilno podredila, sploh ni bilo – čeprav so ga imeli obkoljenega celo uro.
Je neodločnost delno posledica preganjanja Golobove vlade?
Pri tem se vzpostavlja zanimivo vprašanje: kolikšen del neodločnosti gre pripisati dejstvo, da je trenutna oblast policiste disciplinsko obremenila, zato ker so v času pandemije koronavirusa obvladovali nasilne množice na protestih, ki so ogrožali življenje običajnih ljudi. Kateri policist se bo še upal izpostavljati in tvegati svoje življenje za nizko plačo in hkratnem tveganju pregona oblasti, ki je prepričana, da bi morala biti policija povsem pacifizirana pred nasilno drhaljo? Je torej včerajšnja neodločost policije posledica dejstva, da jo je Golobova vlada povsem kastrirala?
Če je bil prvi indic incident pred nekaj tedni, ko so se policisti umikali mladim objestnežem, ki so se postavili na asfalt pred garažno hišo, kjer so dirkali, je ta dogodek drugi indic, da je policiste vedno bolj strah opravljati svoje delo. In to ravno v času, ko se deli Ljubljane spreminjajo v migrantski geto po vzoru evropskih prestolnic.
I. K.