Tisk je v zatonu tako v Sloveniji kot po svetu. Bralne navade so se v zadnjem desetletju temeljito spremenile. Vedno več ljudi novice, ki so glavnina tiskanih medijev, konzumira skozi spletne medije. Tisk je iz enega od dveh glavnih političnih kingmakerjev (poleg televizije) postal postranski medij za starejše in javno upravo, ki je naročena na tri glavne dnevnike. Tem tudi naročnine iz javne uprave niso mogle preprečiti ekonomske resničnosti. Nekoč so se glavni trije dnevniki kitili s skoraj 100 tisoč dnevnimi nakladami. Danes so srečni, če je naklada kaj več kot 10 tisoč, iz kolportaže pa se marsikaj vrne nazaj neprodano. Ker pa so glavni tiskani mediji v lasti z levico povezanimi medijskimi tajkuni, so zdaj prek svojih zvestih družbeno-političnih delavcev pritisnili na levičarsko Golobovo vlado, da jih reši. Kako drugače kot seveda z davkoplačevalskim denarjem.
Ko v tujini nanese pogovor na težave tiska, se iščejo predvsem strategije, kako se preseliti na splet. V Sloveniji pa predvsem, kako strateško iz žepov davkoplačevalcev spraviti čim več evrov. Spomnimo, kralj slovenskega tiska je tajkun Martin Odlazek, ki svojo hobotnico uporablja le kot obliko korenčka in palice za poslušne leve politike. Poleg enega od treh največjih dnevnikov Večer ima v lasti skoraj ves “rumeni” tisk v državi, pa tudi športne in avtorevije. Druga dva dnevnika (Delo in Dnevnik) prav tako pripadata levičarskima tajkunoma Darku Petanu in Bojanu Petriču (enemu od ustanoviteljev “Kučanovega” Foruma 21). Poslovni model vseh treh je že zdavnaj nasedel – novinarje se izkorišča, šikanira, odpušča, premešča na invalidska podjetja, denarja za redno poslovanje pa še vedno ni. Niti eden od medijev namreč ne ustvarja dobička, vprašanje pa je, če so dolgoročno sploh sposobni preživeti.
A brez skrbi! Po večmesečnem agitpropu v glavnih medijih o tem, kako je treba tisku pomagati, da se “prebivalcem ne krši ustavna pravica po obveščenosti”, se je odzvalo ministrstvo za kulturo, kjer kraljuje Kleopatra Asta Vrečko.
“Da, za tiskane medije smo pripravili rešitve,” je za Slovensko tiskovno agencijo poudaril Blaž Mazi, vršilec dolžnosti generalnega direktorja direktorata za medije na ministrstvu za kulturo. Natančnejši ni želel biti, saj jih bodo javnosti predstavili že kmalu. Znano pa je, da se je ministrstvo že pred časom povezalo z ministrstvoma za gospodarstvo in finance in iskalo način za pomoč tiskanim medijem tudi v pogovorih z njima. Zaenkrat so skrivnostni, a že zdaj je jasno, da je “rešitev” skrita globoko v žepih davkoplačevalcev, kjer se skrivajo njihovi težko prisluženi evri.
Tajkunom že zdaj pomagate finančno vzdrževati njihove zastarele poslovne modele
Ne pozabimo pa, da davkoplačevalci drage medijske hobije lokalnih tajkunov že zdaj izdatno financirajo. Vsako leto ministrstvo za kulturo na podlagi zakona o medijih izvede medijski razpis v vrednosti okoli 3 milijone evrov, ki jih nato delno razdeli medijem posebnega pomena, delno pa zasebnim medijem tipa Mladina, Delo, Dnevnik, Večer, Reporter idr. Da “strokovne komisije” na ministrstvu za kulturo vedno izbirajo le “leve” medije in denar delijo med svoje ideološke in poslovne prijatelje, je jasno. Zato je medijski razpis nekakšen prazen ček za tri tajkune, ki obvladujejo slovensko medijsko sceno (Odlazkova hobotnica dobi iz sklopa medijev posebnega pomena medvedji delež celotnega zneska).
V času ministrovanja dr. Vaska Simonitija je strokovna komisija razpis uravnotežila vsaj toliko, da so bila sredstva namesto 100 %–0 % v prid levim medijem, približno 80 %–20 % (še vedno v prid levim medijem), družbeno-politična novinarska srenja pa je razpis za leto 2021 in 2022 zaradi tega proglasila za fašizem, saj je jasno, da je razpis pisan zato, da na njem dobijo prijatelji Milana Kučana in nesmrtne revolucije.
Naročnine za javno upravo kot prikrita subvencija
Še ena prikrita subvencija je ta, da je celotna širša javna uprava naročena na nerazumno veliko izvodov glavnih tednikov (Delo, Večer, Dnevnik) ter ideoloških revij tipa Reporter in Mladina. Nekatere ocene so, da se na tak način “potrži” kar polovico izdaj nekaterih publikacij. Medtem pa do 2020 skoraj nobena institucija ni bila naročena na Demokracijo, Družino ali Domovino. Naročnine na Reporter pa so se povečale komaj, ko je ta postal del Odlazkove eksekutorske hobotnice, ki se s skupnimi močmi bori proti desni politiki. Davkoplačevalci torej nevede plačujejo še več milijonov naročnin na tiskane izdaje dnevnikov in revij za javne uslužbence.
V tujini gre tisk na splet, pri nas ga bo vzdrževala politika
Zdaj torej Blaž Mazi, bivši “neodvisni novinar” Radia Slovenija – še eden v vrsti novinarjev, ki so “padli” za (levo) domovino – svojim kolegom v tiskanih medijih obljublja, da se bodo spet delili davkoplačevalski bombončki. Ne le v medije, ampak specifično v črno luknjo, ki se ji reče tiskani mediji. Da tiskani mediji nimajo prihodnosti, je jasno že zelo dolgo. Eden največjih in najstarejših avstrijskih dnevnikov Wiener Zeitung se seli na splet, tiskana izdaja bo izhajala le enkrat tedensko. Ugotovili so, da poslovni model enostavno ne prenese dnevnega tiska, saj ljudje časopisov in revij pač ne berejo več.
Pri nas je drugače – tiskani mediji niso namenjeni ustvarjanju dobičkov. So orodje, s katerimi medijski tajkuni, ki podpirajo levo politiko, dosežejo starejše, ki se še ne znajdejo na spletu. Ti časopisov sicer ne kupujejo, jih pa berejo po bifejih in v institucijah javne uprave (če so tam zaposleni). Ker pa poslovni model ne deluje, se tajkuni opirajo na politiko, ki so jo pripeljali na Gregorčičevo, da jim pomaga. Ni odveč dodati, da se ministrica za kulturo izdatno promovira v Petričevem, Odlazkovem in Petanovem tisku in odrezke člankov, ki jo brezsramno hvalijo, objavlja celo na uradni strani ministrstva in pa tudi na svojem Twitterju. Ironično je, da je vlada ljudem ukradla del plače, ko je razveljavila dohodninsko reformo, zdaj pa bo vsaj del tega izplena namenila bajno bogatim medijskim tajkunom tipa Odlazek, Petrič in Petan, da bodo lahko vzdrževali svoje medijsko-politične postojanke.
Andrej Žitnik