Vladajoči si nameravajo dramatično zvišati plače; premierju Robertu Golobu, predsednici države Nataši Pirc Musar in predsednici državnega zbora Urški Klakočar Zupančič za skoraj polovico, osnovna plača predsednikov bi poskočila na 8.821 evrov.
To je bila novica tedna, ki jo je objavil časopis Večer v lasti provladnega smetarskega tajkuna Martina Odlazka. Povzela jo je večina medijev. Finančni minister Klemen Boštjančič, ki mora za te sladkosti vladanja najti tudi denar, je pozneje zanikal, da bi do zvišanja plač funkcionarjev prišlo še v tem mandatu. Načrtov o visokem dvigu plač pa ni zanikal. In ti načrti tudi niso novost.
To je napovedovala že nekdanja ministrica za javno upravo Sanja Ajanović Hovnik, ki so jo odnesla nakazila zasebnikom. Za nagrado je dobila bolje plačano službo na državnih železnicah, s plačo na ravni, ki je za predsednike vseh vej oblasti šele načrtovana. Del zgodbe o višanju plač funkcionarjem so bile tudi obljube premierja Goloba pravosodni ministrici Dominiki Švarc Pipan, kako bo takoj začasno zvišal plače sodnikom in tožilcem. Dokler jih močno ne zviša vsem. Tudi Švarc Pipanova je že nekdanja zaradi nenavadnih nakazil za nepremičnine. Ti načrti vladajočih, ki so si z novim letom že podvojili proračunske dotacije svojim strankam, v novi luči pokažejo odločitev oblasti, da ne bo spoštovala podpisanih dogovorov z zdravniki, kar je sprožilo njihovo dolgotrajno stavko. Ali zdravnikom ne dajo, ker bi potem zmanjkalo za stranke in politike?
Še bolj kot ambicije vladajočih, da zvišajo nakazila in plače strankam, pa me je ta teden presenetilo, ker je predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič, potem ko je dejala, da pričakuje takojšen odstop ustavnega sodnika Klemena Jakliča, ker je ob funkciji še dodatno delal na področju, ki mu ga zakon o ustavnem sodišču dovoljuje, zdaj javno kritizirala Komisijo za preprečevanje korupcije (KPK), ker ji je pri čarovniškem procesu proti Jakliču dala dvojko.
Na KPK imajo javno že ves čas objavljeno, da za presojo nezdružljivosti dela ustavnih sodnikov po zakonu o ustavnem sodišču niso pristojni. Predsednik KPK Robert Šumi je Klakočar Zupančičevo opomnil celo, da problem ni pogum, problem je zakonitost.
Iz preteklih sramot se novi obrazi ničesar ne naučijo
Vse to je bilo presenetljivo, ker nam je pokazalo, da se iz sramot v preteklosti novi obrazi ničesar ne naučijo. Klakočar Zupančičeva sledi zgledu pravosodnega ministra Gorana Klemenčiča, ki je javno grozil, da bodo letele glave, če sodstvo ne obsodi Igorja Bavčarja. V medijih je sprožilo huronsko navdušenje. Končno odločen politik, ki preganja kriminalce, če ti niso več v njegovi stranki. Malo manj pa so bili navdušeni pametnejši med sodniki. Najpametnejši tam pa so se samo križali, kakšni bedaki so v vladi. Končalo se je tako, da so na evropskem sodišču Bavčarju pritrdili, da je bilo sojenje nepošteno, ker je pravosodni minister javno grozil sodnikom, da bodo ob glave, če ne storijo, kar zahteva.
Zdaj glave zahteva predsednica parlamenta iz vladajočega Gibanja Svoboda, ki bi se rada znebila ustavnega sodnika, ker ta kritizira politične čistke v medijih in drugje. Urška Klakočar Zupančič nam prireja čarovniški proces. Za zdaj neuspešno.
Pravzaprav Klakočar Zupančičeva ravna huje kot Klemenčič. Pri ustavnem sodniku Jakliču ji je celo ustavno sodišče z izjavo za medije že sporočilo, da dodatno delo, ki ga je opravljal sodnik Jaklič, zakon o ustavnem sodišču dovoljuje in da ta zakon tudi nikjer ne določa, da bi tega dela ne smel opravljati kot s. p. Gre torej le še za politične očitke, da je bilo plačanih nekaj manj davkov, kot bi jih bilo ob plačilih na druge načine. A to, če smo pošteni, ni Jakličev problem. To je problem Klakočar Zupančičeve. Takšno zakonsko ureditev imamo. Uzakonili so jo poslanci. Ona je prva med njimi. V preteklosti pa so te te ugodnosti uporabili tudi novinarji portala Necenzurirano z nekdanjo generalno sekretarko Gibanja Svoboda Vesno Vuković vred. In to v časih, ko so “biznisirali” s portalom Siol.net državnega Telekoma in vlekli denar prek SEE M. & C še iz Gen-I Roberta Goloba, centra Brio Klemena Boštjančiča, Gorenja …
Delajo pod mizo, primer Aste Vrečko
Jakličev s. p., ki ga je ukinil že pred afero, je bil transparentnejši način poslovanja od drugih, ki jih uporabljajo funkcionarji za dodatna dela, saj je nakazila iz državnih ustanov na s. p. mogoče preveriti v Erarju. Pri nakazilih drugim to ni mogoče. Ti res delajo pod mizo. Zadnja, pri kateri se je to pokazalo, je ministrica za kulturo Asta Vrečko, ki je zadnjega pol leta dobivala plačila od Filozofske fakultete v Ljubljani. Vsote so mi od tam po nekaj tednih le razkrili. V Erarju o teh plačilih seveda ni ne duha in ne sluha.
Ministrica Vrečkova mi je po dodatnih preverjanjih in objavi zgodbe, da ima na Filozofski fakulteti zamrznjeni dve zaposlitvi in da je bila plačana za še dodatno delo, očitala objavo teksta Jožeta Dežmana, ki je po javno dostopnih evidencah aprila opozoril, da dela za Filozofsko fakulteto s polovičnim delovnim časom. To je bilo sicer nelogično, ker zakon ministrom in poslancem dovoljuje dodatno delo največ en dan v tednu. Ministrica se je na Dežmanovo pisanje odzvala, da gre za popolno laž. A ni bila popolna laž. To je morala priznati, ko sem pozneje opozoril na dve leti star dokument vlade, kako je za dodatno delo na fakulteti vlado prosila in ji je ta to dovolila. Zdaj smo izvedeli več podrobnosti.
Spreminjanje države v zatohlo greznico povprečnežev in kimavcev
Pravi problem pa ostaja, ker tega, kje vse funkcionarji dodatno delajo ter kdo vse jim nakazuje denar in koliko, država nikjer ne zbira. In nobenega nadzora ni. Zahteve dela medijev in vladajočih politikov, da jim mora podatke predstaviti le ustavni sodnik Jaklič, ker ga ne marajo, pa veliko povedo o državi. Takšno politično obračunavanje vladajočih z ustavnim sodnikom je ogabno.
Najslabši obraz naše države.
Da je zakonodaja luknjičava, pa se je še dodatno pokazalo, ko je del ustavnih sodnikov medijem predstavil svoje dodatne prihodke, ki so jih dobivali tudi od institucij, za katere niso imeli dovoljenj za dodatno delo. Vsaj mene o teh dovoljenjih niso obvestili, ko so me o tem obveščali.
Klakočar Zupančičeva je ta teden nadgradila Klemenčičev dosežek, ko je grozil sodnikom, da bodo letele glave. Ker v parlamentu zaradi načel delitve oblasti ne smejo preverjati Jakliča, na KPK pa so ji tudi dali dvojko, je KPK očitala pomanjkanje poguma. Poguma, da bi zanjo kršili načela delitve oblasti, ki enako kot za DZ veljajo za KPK. Klakočar Zupančičeva vse to počne, ker si je večina medijev ne upa opozoriti, da sramoti državo. Kot niso Klemenčiča. Strah jih je. Ker je znano, da so vladajoči maščevalni in uničujejo kritike. Mečejo jih iz služb. Na cesto. To so storili z vodilnimi v gospodarstvu, v zdravstvu, z uredniki in novinarji v medijih, celo v kmetijstvu s spremembo zakona o kmetijski zbornici, kar pa jim je ustavno sodišče že razveljavilo.
Radi bi pa še v sodstvu.
Državo in razprave v njej to spreminja v zatohlo greznico povprečnežev in kimavcev. Na srečo jim ne uspeva povsem. Ljudje ne marajo enoumja. To je najbrž tudi razlog za podporo Spletnemu časopisu, za katero se zahvaljujem.
Skrajnosti v zunanji politiki
Podobnim skrajnostim smo priča tudi v zunanji politiki. Zunanja ministrica Tanja Fajon, ki je odletela kot predsednica stranke SD zaradi vpletenosti v čudna nakazila zasebnikom za nepremičnine, je na obisku na Bližnjem vzhodu razglasila, da se je država že odločila priznati Palestino, čeprav parlament ni še nič odločil. Vlada tudi ne. Premier Robert Golob je po tem ta teden sprožil postopek odločanja o priznanju Palestine, ki se pa bo dogajal, kot je napovedal, po evropskih volitvah.
Slab vtis poskušajo popraviti veliki mediji z udarnimi naslovi, kako naša država zdaj rešuje preostanek sveta. Tanja Fajon in Robert Golob menda rešujeta Nemčijo, Francijo, Italijo, Avstrijo, Veliko Britanijo, ZDA in podobne, ki Palestine niso pripravljene priznati, dokler se tam ne odrečejo nacističnim idejam, da je treba eliminirati državo Izrael in vse Jude tam.
Del tega je vojna, ki so jo lani sprožili Palestinci iz Gaze z brezobzirnim klanjem Izraelcev čez mejo, tudi otrok, s posilstvi deklet, z zajemanjem talcev in raketiranjem. Ob ideji, da Golob in Fajonova pomagata največjim zahodnim državam, ki menda ne razumejo dogajanja, je mogoča tudi obratna razlaga, da poskušata pomagati nekomu drugemu, da se konflikt na Bližnjem vzhodu ne bi končal, kar je v interesu številnih diktatur tam okoli.
Ni težko uganiti, komu najbolj.
Vojna, ki jo je sprožil Hamas, za katerim je praviloma Iran, je bila tudi v interesu Rusije. Spomnimo se, kako se je Tanja Fajon razhudila, ko je Janez Janša še kot predsednik vlade obiskal Kijev takoj po napadu Rusov, češ da to ni usklajeno v EU, čeprav je bila to odlična poteza in je Janša potoval s šefoma vlad Češke in Poljske.
Vojna, ki so jo sprožili Palestinci, je pozornost Zahoda, predvsem pa vojaško logistiko ZDA preusmerila na Bližnji vzhod. Putin je skoraj hkrati z napadom Palestincev iz Gaze sprožil ofenzivo in v nekaj mesecih, ko je Ukrajincem zmanjkalo streliva, zavzel Avdiivko. Ni mu pa še uspelo okupirati drugih območij na vzhodu Ukrajine, ki so bogata z rudami in industrijskim potencialom ter zaradi tega že dolgo cilj za okupacijo Rusije.
Nekoč Mikimiškam, zdaj Palestini
Nekoč je naša oblast s pomočjo državne NLB Iranu pomagala obiti sankcije Zahoda za financiranje obveščevalnih operacij na Zahodu. Ko so se oblasti v času vlade Boruta Pahorja po kakšnem letu, ko dogajanja ni bilo mogoče več skriti, odločile to ustaviti, se je iranski “podjetnik”, ki je prej prek NLB prelil milijardo iranskim Mikimiškam na Zahodu, preselil v Rusijo.
Da bi naše priznanje Palestine, če se zgodi, kaj posebno vplivalo na dogajanje na Bližnjem vzhodu, je malo verjetno. Bo pa gotovo dodatno slabilo Zahod, čigar del smo.
Kaj več od tega pa povišanj privilegijev sami zase in preganjanja čarovnic vladajoči pač ne zmorejo.
Peter Jančič, novinar in urednik, Spletni časopis