Volitve v DZ so za nami. Rezultati so znani. Kaj pa razlogi za takšne rezultate? Teh je seveda izjemno veliko in ne delam si nobene iluzije, da bi jih v tem prispevku v celoti analiziral. To seveda ni mogoče, zato pa naj poskušam analizirati le nekatere razloge za volilne rezultate, ki jih pač imamo.
Še pred nekaj tedni je kazalo na zmago Liste Marjana Šarca ali pa na zmago SD Dejana Židana. Vse je kazalo na vnovičen poraz stranke SDS Janeza Janše. In kaj se je zgodilo v tem času? Osnovni namen tega prispevka naj bo analiza doprinosa prvakov političnih strank h končnemu rezultatu političnih strank.
Janez Janša je zagotovo najbolj zaslužen za veličastno zmago SDS. Zakaj? Zato, ker je nastopal državniško, pomirjevalno, strpno, nenapadalno in neizključevalno, zlasti pa zato, ker se ni pustil sprovocirati in je ostal tiho, tudi takrat, ko bi lahko argumentirano napadel.
Marjan Šarec je skušal igrati vlogo favorita, podobno kot Cerar leta 2014, a mu to ni najbolje uspelo. Več ali manj je prodajal floskule in sploh ni realno odgovarjal, zlasti na konkretna vprašanja. Volilci so to opazili in prav zato iz dneva v dan slabši rezultat.
Dejan Židan je do neke mere šolski primer tega, kako se ne nastopa v volilni kampanji. Skoraj vsak njegov odgovor je bil dejansko napad na SDS in Janeza Janšo. Hkrati pa do konca ni spoznal, da vsaka njegova taka izjava pomeni pospešek SDS in minus za SD. Kot član SDS lahko rečem le: hvala, Dejan Židan.
Miro Cerar je seveda največji poraženec teh volitev. Večkrat sem v svojih razpravah v državnem zboru dejal, da bo na volitvah v državni zbor izvoljenih le toliko poslancev njihove stranke, kot jih gre v enega fička. Nič kaj veliko se nisem zmotil. Njegovi nastopi pa so bili prav pobalinski. Le da je nasprotoval SDS Janeza Janše, že se mu je zdelo, da dobro nastopa. In da ne govorimo o pravu in pravni državi. Njegovi nastopi so bili prava antiteza pravu in pravni državi, pa ne le v predvolilnem času, ampak tudi v času njegove vlade.
Luka Mesec in njegova Levica pa sta nekaj, kar vsaj mene zaskrbljuje. Ljubljana je oblepljena s plakati, na katerih piše: »višje plače in pokojnine za vse«. Vse lepo in prav, le kdo od volivcev si tega ne bi želel? Toda, kje to vzeti, ne povedo. Če bo ta stranka v bodoče med naivnimi volivci še napredovala, potem me je strah živeti v tej državi, postali bomo namreč Venezuela, Kuba ali Severna Koreja. Kako pa tam živijo, pa vemo.
Matej Tonin z Novo Slovenijo je in ni presenečenje. V njegovih javnih nastopih nisem zaznal nobene napake. Nov obraz, mlada generacija in še kaj, vse to je obetalo 10 odstotkov in še več. Toda to se ni zgodilo. Hkrati pa je prav Matej Tonin odgovor vsem tistim, ki so nas prepričevali, zamenjajte Janeza Janšo in dobili boste ustavno večino. Ta formula torej ni uspešna in pika. Vem pa, da je Nova Slovenija dosegla najboljše rezultate takrat, ko je jasneje povedala, da se vidi v koaliciji z Janševo SDS. Tokrat so poudarjali, da gredo v koalicijo z vsemi. Možna napaka.
Alenka Bratušek in njena stranka – je in ni presenečenje. Dobra dva meseca nazaj je ankete niso niti zaznale. Na volitvah pa vstop v državni zbor s petimi poslanci?! Zakaj? Odgovor je bolj ali manj jasen. Njeni povsem jasni in natančni odgovori. Zdravstvo in upokojenci, je ponavljala v nedogled. In to sporočilo je pravo, zato volilni rezultat ni izostal.
Karl Erjavec in njegov DESUS pa sta na tokratnih volitvah le prišla na plano. Nič od nič in le floskule o upokojencih. Zato tudi takšen rezultat. “Boli me džoko,” je dejal pred časom. Pred snemanjem kamer v predvolilnem času pa je dejal, »bom pač ta štiri leta do penzije v opoziciji«. Skratka, Karl Erjavec je prevara volivcev zadnjih dvajset let. Na naslednjih volitvah ga ne bo več, bo pa užival visoko pokojnino.
Zmago Jelinčič in njegova SNS in njun povratek v državni zbor pa je – ali pa tudi ne – presenečenje. Stranke njegovega tipa so v parlamentih mnogih držav in pogosto odločajo o koalicijah. Morda bo tudi Zmago Jelinčič.
Marko Zidanšek in njegova SLS pa sta pričakovano in hudo negativno presenečenje teh volitev. Pa ne zato, ker jim že drugič ni uspel preboj v državni zbor, temveč zato, ker je egoistično zavračal kakršnokoli sodelovanje s Primcem in Kanglerjem. Združeni bi zagotovo dosegli vstop v državni zbor, a Zidanškov egoizem in samozavest sta očitno pomembno vplivala tudi na slabši rezultat desnice kot celote.
O ostalih strankah sodelujočih na volitvah pa naslednjič.
Vinko Gorenak